Page 264 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 264
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
kasneje nastopal zastonj za naš časopis. Niti ni bilo možnosti, da bi se ure-
dništvo uprlo. Nekaj časa se je v naši hiši ločevalo trženje in marketing. Eni
so se ukvarjali s pridobivanjem oglaševalcev, drugi pa s plasiranjem produk-
ta, torej časopisa na trg z akcijami naj 'natakarica'. V tem primeru je uredni-
štvo sodelovalo z marketingom« (INFž6). Informator INFm2 pa je plastično
predstavil, kako poteka komunikacija v primeru plačljivih oglasov: »Treba
je ločiti med novinarskimi in oglasnimi teksti. Seveda obstajajo načini, da
določen naročnik ali oglaševalec pride tudi na tretjo ali peto stran, ampak
to so dragi načini. Naročnik si ne more izbrati tega, kako se bo o čem pisalo
brezplačno. Lahko pa napiše članek in za uvrstitev na stran plača po ceniku.
Praviloma je tako, da se tudi tipografsko ločijo vse vsebine, ki niso uredniške
narave. Smo že imeli velik celostranski članek kot oglas in je bil zelo jasno lo-
čen od siceršnjih vsebin. Se pravi, druga tipografija, drugi font. Je tudi ozna-
čeno 'oglasno sporočilo' ali 'promocijsko sporočilo', tako da se tukaj držimo
nekih uveljavljenih standardarov, ki veljajo povsod v tisku.«
Časopisna hiša ni samo službeno mesto novinarjev, ampak je tudi
ekonomsko podjetje. Z vidika organizacijske antropologije neka medijska
organizacija ni skupek izoliranih entitet (v smislu gradacije monadnih
kategorij posameznik-skupina-organizacija), pač pa tvori specifično
kulturo in vse komponente organizacije, npr. organizacijska struktura,
sistem nagrad in napredovanja, pravila obnašanja in cilji, predstavljajo
komponente te specifične kulture. Seveda pa nobena kultura ni popolno
integrirana, jasno zamejena in izolirana entiteta. Vsako časopisno podjetje
je subkultura v okviru širših družbenih sredin in kulturnega okolja. Je
mreža interaktivnih oziroma medsebojno prepletenih kultur. Ne samo da
ima vsako časopisno podjetje kot celota svojo kulturo, temveč lahko imajo
tudi njene notranje enote in sektorji tudi svoje specifične kulturne kom-
ponente. V medijskih hišah praviloma obstaja več gnezdnih subkultur, ki
gredo druga v drugo (nested subcultures): produkcija novic, ki je naloga
uredništev, je del prodaje oglasov, ki je del tržne službe, ta pa je del prodaje
časopisa kot končnega produkta. Prav tako pogosto znotraj medijskih or-
ganizacij obstajajo križne kulture, ki prečijo druga drugo (cross-cutting cul-
tures), npr. tržna kultura, piarovska kultura ali komercialna kultura v časo-
pisnem podjetju, ali novinarska kultura, dopisniška kultura in uredniška
kultura, ali kultura upravljalcev, kultura lastnikov in sindikalna kultura
zaposlenih. In ne nazadnje, zaposleni kot posamezniki so lahko člani še
drugih etničnih, religioznih, na spolu ali političnih nazorih utemeljenih ali
drugih profesionalnih kultur, ki so zunaj medijske hiše in ki posredno ali
264
kasneje nastopal zastonj za naš časopis. Niti ni bilo možnosti, da bi se ure-
dništvo uprlo. Nekaj časa se je v naši hiši ločevalo trženje in marketing. Eni
so se ukvarjali s pridobivanjem oglaševalcev, drugi pa s plasiranjem produk-
ta, torej časopisa na trg z akcijami naj 'natakarica'. V tem primeru je uredni-
štvo sodelovalo z marketingom« (INFž6). Informator INFm2 pa je plastično
predstavil, kako poteka komunikacija v primeru plačljivih oglasov: »Treba
je ločiti med novinarskimi in oglasnimi teksti. Seveda obstajajo načini, da
določen naročnik ali oglaševalec pride tudi na tretjo ali peto stran, ampak
to so dragi načini. Naročnik si ne more izbrati tega, kako se bo o čem pisalo
brezplačno. Lahko pa napiše članek in za uvrstitev na stran plača po ceniku.
Praviloma je tako, da se tudi tipografsko ločijo vse vsebine, ki niso uredniške
narave. Smo že imeli velik celostranski članek kot oglas in je bil zelo jasno lo-
čen od siceršnjih vsebin. Se pravi, druga tipografija, drugi font. Je tudi ozna-
čeno 'oglasno sporočilo' ali 'promocijsko sporočilo', tako da se tukaj držimo
nekih uveljavljenih standardarov, ki veljajo povsod v tisku.«
Časopisna hiša ni samo službeno mesto novinarjev, ampak je tudi
ekonomsko podjetje. Z vidika organizacijske antropologije neka medijska
organizacija ni skupek izoliranih entitet (v smislu gradacije monadnih
kategorij posameznik-skupina-organizacija), pač pa tvori specifično
kulturo in vse komponente organizacije, npr. organizacijska struktura,
sistem nagrad in napredovanja, pravila obnašanja in cilji, predstavljajo
komponente te specifične kulture. Seveda pa nobena kultura ni popolno
integrirana, jasno zamejena in izolirana entiteta. Vsako časopisno podjetje
je subkultura v okviru širših družbenih sredin in kulturnega okolja. Je
mreža interaktivnih oziroma medsebojno prepletenih kultur. Ne samo da
ima vsako časopisno podjetje kot celota svojo kulturo, temveč lahko imajo
tudi njene notranje enote in sektorji tudi svoje specifične kulturne kom-
ponente. V medijskih hišah praviloma obstaja več gnezdnih subkultur, ki
gredo druga v drugo (nested subcultures): produkcija novic, ki je naloga
uredništev, je del prodaje oglasov, ki je del tržne službe, ta pa je del prodaje
časopisa kot končnega produkta. Prav tako pogosto znotraj medijskih or-
ganizacij obstajajo križne kulture, ki prečijo druga drugo (cross-cutting cul-
tures), npr. tržna kultura, piarovska kultura ali komercialna kultura v časo-
pisnem podjetju, ali novinarska kultura, dopisniška kultura in uredniška
kultura, ali kultura upravljalcev, kultura lastnikov in sindikalna kultura
zaposlenih. In ne nazadnje, zaposleni kot posamezniki so lahko člani še
drugih etničnih, religioznih, na spolu ali političnih nazorih utemeljenih ali
drugih profesionalnih kultur, ki so zunaj medijske hiše in ki posredno ali
264
