Page 275 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 275
časopis in njegovi bralci ...
zanimajo le lahkotne teme, senzacionalne novice, pompozni naslovi, bar-
vite naslovnice, kratka besedila in kričave fotografije. Tako je enaindvajset-
letna študentka izjavila, da bi bila pripravljena plačevati za vsebine splet-
nih časopisov, »ampak le pod pogojem, da bi bila vsebina člankov in novic
poglobljena in na višjem nivoju, kot je trenutno v večini slovenskih medijev.
Če že ponujaš neko dobrino potrošnikom, kar bralci vsekakor smo, naj bo ta
kar se da kakovostna. Torej ne bi plačevala le za površne in jedrnate članke,
ki odgovarjajo le na temeljna novinarska vprašanja, kdo, kdaj, kje in podob-
no. Želela bi nekaj več, zanimive vsebine, ki ne pokrivajo le dnevnega doga-
janja, ampak zanimive intervjuje, prispevke z različnih strokovnih področij«
(INFž12). Pomenljiv je akterski uvid v zaznavo, da je večina informatorjev
izrazila pripravljenost za plačevanje dostopa do vsebin digitalnih medijev,
če bi ti po vsebini in kakovosti izpolnjevali njihova pričakovanja in inte-
rese. To je obetaven podatek, saj smo v raziskavo šli s predterensko pred-
postavko, da uporabniki niso naklonjeni ideji o plačevanju medijskih vse-
bin na internetu kot taki. Težko je tudi trditi, da je zahtevnost medijskih
rab vselej generacijsko oziroma starostno ali celo izobrazbeno močno de-
terminirana. Osemindvajsetletna prodajalka v knjigarni je na vprašanje,
katere časopise oziroma revije bere, naštevala zavidljiv nabor: »Berem so-
botno Delo, Sobotno prilogo, včasih sobotni Dnevnik, pa Primorske novi-
ce. Od revij pa spremljam francosko Elle in še kakšno drugo modno revijo pa
Mladino« (INFž8). Kar veliko mlajših informatorjev je dodatno omenilo
kakšno revijo, ki po njihovem mnenju izstopa po kakovosti člankov, zaradi
katerih redno posegajo po njej. Tako je bila denimo revija Global, ki je sku-
pek prevodov člankov iz tujega tiska, med zahtevnejšimi bralci iz etnografi-
je deležna pogostih omemb in pohval. Neka mlajša informatorka je izjavila,
da jo celo arhivira, kar ji omogoča vračanje k ponovnemu branju, kar na-
kazuje na emocionalno močno zavzet odnos bralke do omenjene revije. Po
drugi strani je etnografija razkrila tudi nekaj informatorjev, katerih medij-
ska konzumacija se je izkazala za zelo nezahtevno, površinsko in simplis-
tično. Tako je dvajsetletna študentka povedala, da »od časopisa pričakujem
predvsem privlačno vizualno podobo in udarne naslove. Če je udaren naslov,
potem je verjetno tudi vsebina članka zanimiva« (INFž23). Ob tem velja do-
dati še to, da smo pri par informatorjih zasledili pomenljivo kontradikci-
jo, vezano na stigme, ki spremljajo medijsko konzumacijo. Nekateri infor-
matorji so obilno kritizirali senzacionalizem in plehkost tabloidov ter vsega
rumenega v medijih, a ko smo jih povprašali, katere medije uporabljajo, so
pričeli naštevati pretežno novičarske medije. Domnevamo, da je vzrok za
275
zanimajo le lahkotne teme, senzacionalne novice, pompozni naslovi, bar-
vite naslovnice, kratka besedila in kričave fotografije. Tako je enaindvajset-
letna študentka izjavila, da bi bila pripravljena plačevati za vsebine splet-
nih časopisov, »ampak le pod pogojem, da bi bila vsebina člankov in novic
poglobljena in na višjem nivoju, kot je trenutno v večini slovenskih medijev.
Če že ponujaš neko dobrino potrošnikom, kar bralci vsekakor smo, naj bo ta
kar se da kakovostna. Torej ne bi plačevala le za površne in jedrnate članke,
ki odgovarjajo le na temeljna novinarska vprašanja, kdo, kdaj, kje in podob-
no. Želela bi nekaj več, zanimive vsebine, ki ne pokrivajo le dnevnega doga-
janja, ampak zanimive intervjuje, prispevke z različnih strokovnih področij«
(INFž12). Pomenljiv je akterski uvid v zaznavo, da je večina informatorjev
izrazila pripravljenost za plačevanje dostopa do vsebin digitalnih medijev,
če bi ti po vsebini in kakovosti izpolnjevali njihova pričakovanja in inte-
rese. To je obetaven podatek, saj smo v raziskavo šli s predterensko pred-
postavko, da uporabniki niso naklonjeni ideji o plačevanju medijskih vse-
bin na internetu kot taki. Težko je tudi trditi, da je zahtevnost medijskih
rab vselej generacijsko oziroma starostno ali celo izobrazbeno močno de-
terminirana. Osemindvajsetletna prodajalka v knjigarni je na vprašanje,
katere časopise oziroma revije bere, naštevala zavidljiv nabor: »Berem so-
botno Delo, Sobotno prilogo, včasih sobotni Dnevnik, pa Primorske novi-
ce. Od revij pa spremljam francosko Elle in še kakšno drugo modno revijo pa
Mladino« (INFž8). Kar veliko mlajših informatorjev je dodatno omenilo
kakšno revijo, ki po njihovem mnenju izstopa po kakovosti člankov, zaradi
katerih redno posegajo po njej. Tako je bila denimo revija Global, ki je sku-
pek prevodov člankov iz tujega tiska, med zahtevnejšimi bralci iz etnografi-
je deležna pogostih omemb in pohval. Neka mlajša informatorka je izjavila,
da jo celo arhivira, kar ji omogoča vračanje k ponovnemu branju, kar na-
kazuje na emocionalno močno zavzet odnos bralke do omenjene revije. Po
drugi strani je etnografija razkrila tudi nekaj informatorjev, katerih medij-
ska konzumacija se je izkazala za zelo nezahtevno, površinsko in simplis-
tično. Tako je dvajsetletna študentka povedala, da »od časopisa pričakujem
predvsem privlačno vizualno podobo in udarne naslove. Če je udaren naslov,
potem je verjetno tudi vsebina članka zanimiva« (INFž23). Ob tem velja do-
dati še to, da smo pri par informatorjih zasledili pomenljivo kontradikci-
jo, vezano na stigme, ki spremljajo medijsko konzumacijo. Nekateri infor-
matorji so obilno kritizirali senzacionalizem in plehkost tabloidov ter vsega
rumenega v medijih, a ko smo jih povprašali, katere medije uporabljajo, so
pričeli naštevati pretežno novičarske medije. Domnevamo, da je vzrok za
275
