Page 280 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 280
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
distribuirajo, a sam razkorak med tema dvema pojavoma medijske krajine
se jim zdi manj razumljiv. Ta drastičen razkorak med disperzno, a omni-
prezentno kvantiteto medijev in uniformirano kakovostjo se jim namreč
kaže kot paradoks, ki ga vidijo v škodo pluralnosti medijev.
Nadalje smo jih povprašali, ali mediji, ki so njihov vir informacij, raz-
krivajo nepravilnosti v družbi. Odgovori so bili sledeči: »Primorske novice,
ki so eden mojih medijev, imam občutek, da se trudijo nekaj razkrivati, am-
pak včasih zadeve tudi popačijo. Ne smeš vsega verjeti. Vedno moraš biti z
neko rezervo tudi do medija, ki ga imaš rad. Poiskati je treba več informacij
in virov, da lahko primerjaš. To je edini izhod po mojem.« (INFž14); »Spletni
mediji več povedo in pokažejo kot časopisi že zato, ker lahko sodelujejo s ko-
mentarji sami uporabniki, ne le novinarji. Novinarji se morajo tudi samo-
cenzurirati, nam uporabnikov, ki smo itak anonimni, se pa ni treba, in to je
prednost.« (INFž20); »Ne rečem, da se ne trudijo, ampak rezultatov pa ni iz
tega. Dosti bolj so medijski halo efekti. Upam, da naše Primorske novice de-
lajo malo več na tem kot zgolj ustvarjanje halo efekta.« (INFž25); »V Sloveniji
je raziskovalnega novinarstva premalo in Savianov je zelo malo. Saj so neka-
teri časopisi tudi kritični do stanja v družbi, vendar raziskovalnega novinar-
stva je res malo, skoraj ga ni.« (INFž27); »Ravno zadnjič sem v Primorskih
prebrala o eni ženski, ki jo osebno poznam, da ni dobila tega in onega in kako
potrebuje pomoč. In sem rekla, ma čakaj, ma to pišejo kar tako na približno.
Niso preverili, padli so na mino. Alora, naj odkrivajo na preverjen in verodo-
stojen način, ne pa zgolj razkrivajo.« (INFž42). Zaslutiti je mogoče zapleteno
konzumentsko ambivalenco med preferenco (okus, pripadnost: torej tisto,
kar bi želeli izbrati) in potrebo (prisile okolja, skepsa do vsega medijsko
posredovanega: torej tisto, kar morajo vedeti), istočasno pa pred novinar-
ski stan postavljajo prenekatero lucidno zaznavo njegovega početja. Sledila
so vprašanja in podvprašanja na temo, ali mediji, ki so njihov vir informa-
cij, prispevajo k razgledanosti in izobraženosti državljanov. Podajamo dva
odgovora, ki sta dovolj diferencirano dala pogled na to temo: »Resni medi-
ji se še trudijo, tabloidi pa itak niso temu namenjeni. To je različno, na pri-
mer Dnevnik in Delo bolj kot Primorske novice, Primorske novice bolj kot
Slovenske novice, Slovenske novice bolj kot Nova, nacionalka bolj kot POP
TV, Val 202 bolj kot Radio Capris … pač zavisi od medija pa tudi zahtev-
nosti bralca, gledalca ali poslušalca.« (INFm16); »Kombiniram več medijev,
da sem seznanjena s stvarmi. Če si ti samoiniciativen, ti bo internet defini-
tivno najbolj koristil, če si bolj pasiven in dejansko samo črpaš informacije, ti
bojo kakšna televizija ali pa radio dosti bolj prav prišli.« (INFž20). V akter-
280
distribuirajo, a sam razkorak med tema dvema pojavoma medijske krajine
se jim zdi manj razumljiv. Ta drastičen razkorak med disperzno, a omni-
prezentno kvantiteto medijev in uniformirano kakovostjo se jim namreč
kaže kot paradoks, ki ga vidijo v škodo pluralnosti medijev.
Nadalje smo jih povprašali, ali mediji, ki so njihov vir informacij, raz-
krivajo nepravilnosti v družbi. Odgovori so bili sledeči: »Primorske novice,
ki so eden mojih medijev, imam občutek, da se trudijo nekaj razkrivati, am-
pak včasih zadeve tudi popačijo. Ne smeš vsega verjeti. Vedno moraš biti z
neko rezervo tudi do medija, ki ga imaš rad. Poiskati je treba več informacij
in virov, da lahko primerjaš. To je edini izhod po mojem.« (INFž14); »Spletni
mediji več povedo in pokažejo kot časopisi že zato, ker lahko sodelujejo s ko-
mentarji sami uporabniki, ne le novinarji. Novinarji se morajo tudi samo-
cenzurirati, nam uporabnikov, ki smo itak anonimni, se pa ni treba, in to je
prednost.« (INFž20); »Ne rečem, da se ne trudijo, ampak rezultatov pa ni iz
tega. Dosti bolj so medijski halo efekti. Upam, da naše Primorske novice de-
lajo malo več na tem kot zgolj ustvarjanje halo efekta.« (INFž25); »V Sloveniji
je raziskovalnega novinarstva premalo in Savianov je zelo malo. Saj so neka-
teri časopisi tudi kritični do stanja v družbi, vendar raziskovalnega novinar-
stva je res malo, skoraj ga ni.« (INFž27); »Ravno zadnjič sem v Primorskih
prebrala o eni ženski, ki jo osebno poznam, da ni dobila tega in onega in kako
potrebuje pomoč. In sem rekla, ma čakaj, ma to pišejo kar tako na približno.
Niso preverili, padli so na mino. Alora, naj odkrivajo na preverjen in verodo-
stojen način, ne pa zgolj razkrivajo.« (INFž42). Zaslutiti je mogoče zapleteno
konzumentsko ambivalenco med preferenco (okus, pripadnost: torej tisto,
kar bi želeli izbrati) in potrebo (prisile okolja, skepsa do vsega medijsko
posredovanega: torej tisto, kar morajo vedeti), istočasno pa pred novinar-
ski stan postavljajo prenekatero lucidno zaznavo njegovega početja. Sledila
so vprašanja in podvprašanja na temo, ali mediji, ki so njihov vir informa-
cij, prispevajo k razgledanosti in izobraženosti državljanov. Podajamo dva
odgovora, ki sta dovolj diferencirano dala pogled na to temo: »Resni medi-
ji se še trudijo, tabloidi pa itak niso temu namenjeni. To je različno, na pri-
mer Dnevnik in Delo bolj kot Primorske novice, Primorske novice bolj kot
Slovenske novice, Slovenske novice bolj kot Nova, nacionalka bolj kot POP
TV, Val 202 bolj kot Radio Capris … pač zavisi od medija pa tudi zahtev-
nosti bralca, gledalca ali poslušalca.« (INFm16); »Kombiniram več medijev,
da sem seznanjena s stvarmi. Če si ti samoiniciativen, ti bo internet defini-
tivno najbolj koristil, če si bolj pasiven in dejansko samo črpaš informacije, ti
bojo kakšna televizija ali pa radio dosti bolj prav prišli.« (INFž20). V akter-
280
