Page 279 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 279
časopis in njegovi bralci ...
nuti ali dveh je težko povedati kvalitetno novico. Splet je hiter, ažuren, zato
pa morda kvaliteta zaradi tega trpi. Mogoče res lahko časopis najbolj obšir-
no seznani z dogodki« (INFž24). V drugi skupini so bili tisti, ki so menili,
da je televizija tista, ki zaseda privilegirano mesto večplastno sestavljene-
ga posredovanja sporočil: »Meni najljubši medij je televizija, ker z beseda-
mi povedo nekaj, istočasno pokažejo še s slikami. Na televiziji lahko človeka
vidiš, kako ob neprijetnem vprašanju novinarja zardi, mu je neprijetno, na
radiu ali v časopisu tega ne moreš videti. Slika lahko včasih pove več kot be-
sede. Zame je televizija še zmeraj najpomembnejši medij« (INFm40). Tretjo
skupino sestavljajo privrženci novih digitalnih medijev, zlasti uporabniki
spletnih družabnih omrežij: »Najbolj večplastno informacijo lahko danes
ponudijo spletna socialna omrežja. Če iščeš ljudi, ki objavljajo na spletnih
portalih, pa blogih in spletnih revijah, spremljaš objave na Twitterju, torej
objave ljudi, ki so na nekem kraju nekega dogajanja, kot v primeru arabske
revolucije, potem je to najbolj neposreden pogled ljudi s terena. Res pa je, da
tu ni neke razlage konteksta dogajanja. Bolj surova realnost. Moraš kombi-
nirati še s tiskom, radiem in televizijo« (INFž29).
Nato smo informatorjem zastavili vprašanje, kako gledajo na plural-
nost, različnost in raznolikost medijev v Sloveniji (prim. Bašić Hrvatin
2006), in dobili zelo domiselne odgovore, ki jih na tem mestu ne more-
mo dodatno analitsko obdelati, a so pomenljivi sami po sebi v svoji edin-
stveni akterski izrečenosti: »Pluralnost medijev je floskula, da se nas pita z
več strani. Vse je cenzurirano, to vem!« (INFž18); »Če prav razumem plural-
nost kot raznolikost medijev, potem mislim, da imamo široko izbiro medi-
jev, ne pa tudi vsebine. Ampak to je paradoks, imamo polno medijev in če-
dalje manj kvalitetnih vsebin.« (INFž24); »Pluralnost je še preveč razgibana.
Medijem že škodi … ker itak že vsi prepisujejo eni od drugega … nam pa
tudi. Ko greš v kiosk ali prodajalno, se ti dobesedno sfrkla v glavi od količine
časopisov in revij pa od nekih silnih receptov v vseh časopisih že, ki nas tako
zmešajo, da na koncu ne znamo več kuhati. Zastrupijo te z raznoraznimi je-
dilniki, okusi, modnimi trendi, ličenjem, estradniki, politiki, da se ti od vsega
že meša.« (INFž25); »Medijev je preveč, pluralnosti pa premalo, zdaj pa reši-
te ta problem. Primorske so boljše, če izhajajo samo dvakrat na teden. Tudi
Delo se tako ponavlja. Vsi časopisi bi lahko izhajali samo parkrat na teden,
ne vsak dan. Saj povesta televizija in radio, ni treba, da je to isto potem še v
časopisu. Povejo potem vsi približno isto. Preveč je vsega in istega.« (INFž42).
Informatorji ne zamenjujejo povsem količine različnih medijev na trgu in
pluralnosti zastopanih perspektiv, ki jih ti številni mediji producirajo in
279
nuti ali dveh je težko povedati kvalitetno novico. Splet je hiter, ažuren, zato
pa morda kvaliteta zaradi tega trpi. Mogoče res lahko časopis najbolj obšir-
no seznani z dogodki« (INFž24). V drugi skupini so bili tisti, ki so menili,
da je televizija tista, ki zaseda privilegirano mesto večplastno sestavljene-
ga posredovanja sporočil: »Meni najljubši medij je televizija, ker z beseda-
mi povedo nekaj, istočasno pokažejo še s slikami. Na televiziji lahko človeka
vidiš, kako ob neprijetnem vprašanju novinarja zardi, mu je neprijetno, na
radiu ali v časopisu tega ne moreš videti. Slika lahko včasih pove več kot be-
sede. Zame je televizija še zmeraj najpomembnejši medij« (INFm40). Tretjo
skupino sestavljajo privrženci novih digitalnih medijev, zlasti uporabniki
spletnih družabnih omrežij: »Najbolj večplastno informacijo lahko danes
ponudijo spletna socialna omrežja. Če iščeš ljudi, ki objavljajo na spletnih
portalih, pa blogih in spletnih revijah, spremljaš objave na Twitterju, torej
objave ljudi, ki so na nekem kraju nekega dogajanja, kot v primeru arabske
revolucije, potem je to najbolj neposreden pogled ljudi s terena. Res pa je, da
tu ni neke razlage konteksta dogajanja. Bolj surova realnost. Moraš kombi-
nirati še s tiskom, radiem in televizijo« (INFž29).
Nato smo informatorjem zastavili vprašanje, kako gledajo na plural-
nost, različnost in raznolikost medijev v Sloveniji (prim. Bašić Hrvatin
2006), in dobili zelo domiselne odgovore, ki jih na tem mestu ne more-
mo dodatno analitsko obdelati, a so pomenljivi sami po sebi v svoji edin-
stveni akterski izrečenosti: »Pluralnost medijev je floskula, da se nas pita z
več strani. Vse je cenzurirano, to vem!« (INFž18); »Če prav razumem plural-
nost kot raznolikost medijev, potem mislim, da imamo široko izbiro medi-
jev, ne pa tudi vsebine. Ampak to je paradoks, imamo polno medijev in če-
dalje manj kvalitetnih vsebin.« (INFž24); »Pluralnost je še preveč razgibana.
Medijem že škodi … ker itak že vsi prepisujejo eni od drugega … nam pa
tudi. Ko greš v kiosk ali prodajalno, se ti dobesedno sfrkla v glavi od količine
časopisov in revij pa od nekih silnih receptov v vseh časopisih že, ki nas tako
zmešajo, da na koncu ne znamo več kuhati. Zastrupijo te z raznoraznimi je-
dilniki, okusi, modnimi trendi, ličenjem, estradniki, politiki, da se ti od vsega
že meša.« (INFž25); »Medijev je preveč, pluralnosti pa premalo, zdaj pa reši-
te ta problem. Primorske so boljše, če izhajajo samo dvakrat na teden. Tudi
Delo se tako ponavlja. Vsi časopisi bi lahko izhajali samo parkrat na teden,
ne vsak dan. Saj povesta televizija in radio, ni treba, da je to isto potem še v
časopisu. Povejo potem vsi približno isto. Preveč je vsega in istega.« (INFž42).
Informatorji ne zamenjujejo povsem količine različnih medijev na trgu in
pluralnosti zastopanih perspektiv, ki jih ti številni mediji producirajo in
279
