Page 53 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 53
ko smuča televizija: antropološka študija kulturne transformacije ...
mo, kje sedi predsednik slovenske vlade in v kakšni družbi. To omenjan-
je je uvod v športni festival docela prestavilo v območje nacionalne politič-
ne emancipacije. V tem družbenozgodovinskem in političnem kontekstu
je bilo slovensko smučanje na olimpijskih igrah v Franciji prestavljeno kot
oživljena slovenska tradicija. Nek dopisnik časnika Delo je poročal celo o
tem, da »televizija ni mogla pričarati vsega spektakla, ki se je dogajal na sta-
dionu«. V medijih se takoj okrepi tudi legendarni diskurz o starosvetnem
bloškem smučanju, katerega utelešeni nasledniki so nova generacija »na-
cionalnega upanja« z Natašo Bokal, »vražjimi Slovenkami« (Katja Koren,
Alenka Dolžan, Špela Pretnar in Urška Hrovat), Mitjo Kuncem in Juretom
Koširjem. Časopisni, radijski in televizijski smučarski diskurz je docela
sledil omniprezentni revitalizaciji afirmativnega nacionalizma v devetde-
setih, ki nas je lahko spominjal na tistega s konca 19. stoletja. Če je bila slo-
venska kultura predstavljena kot garant preživetja pravkar osamosvojenega
naroda, je bil šport s smučanjem na čelu promoviran kot garant medna-
rodne prepoznavnosti. O teh procesih, kako je smučanje skozi indigenistič-
no, puristično in nacionalistično ideologijo v devetdesetih letih pomagalo
pri gradnji slovenske nacije, je suvereno in do metikuloznih detajlov pisal
Gregor Starc v svojih besedilih (2004: 75–76, 137–139, 165–167, 171; 2005: 76–
78), zato na tem mestu zapuščamo ta del semantične vaje in se bomo raje
posvetili nekaterim recentnim elementom spektakularizacije slovenskega
smučarskega imaginarija.
Medijska konstrukcija slovenskih smučarskih junakov v osemdesetih
je bila dokaj sentimentalna in regresivna. Po večini so smučarji v medij-
skih nastopih delovali kakor povsem običajni ljudje, celo kakor nebogljen-
ci in mnogi so dejansko tudi bili precej slabo artikulirani, z neizdelanimi
stališči in povsem nevešči medijskega nastopanja. Dajali so vtis, da so tam
samo zaradi smučanja, medijski cirkus okrog njih je pa bolj ali manj vsiljen
zaradi njihovega uspeha, ki ga je treba stoično potrpeti. Zavesti o tem, da bi
načrtno individualno skrbeli za svojo medijsko prepoznavnost, še ni bilo,
saj je bila zanje največja nagrada zmagati za nacijo. Njihovi konjički in in-
teresi, o katerih so govorili, so bili bolj ali manj v povezavi s smučanjem in
družino. Njihov odnos do predstavnikov medijev in njihove javnosti je bil
podrejen, voden, statičen, nesamoiniciativen. Prav zaradi te fiksirane drže,
za katero so bržčas dobro skrbeli funkcionarji Slovenske smučarske zve-
ze, so bili smučarji zelo hvaležni sogovorniki in priljubljeni ne le med širši-
mi množicami, pač pa tudi med novinarji. Konflikta med njimi in javnost-
jo ni bilo, saj je odnos med smučarji, mediji in občinstvi vselej potekal v
53
mo, kje sedi predsednik slovenske vlade in v kakšni družbi. To omenjan-
je je uvod v športni festival docela prestavilo v območje nacionalne politič-
ne emancipacije. V tem družbenozgodovinskem in političnem kontekstu
je bilo slovensko smučanje na olimpijskih igrah v Franciji prestavljeno kot
oživljena slovenska tradicija. Nek dopisnik časnika Delo je poročal celo o
tem, da »televizija ni mogla pričarati vsega spektakla, ki se je dogajal na sta-
dionu«. V medijih se takoj okrepi tudi legendarni diskurz o starosvetnem
bloškem smučanju, katerega utelešeni nasledniki so nova generacija »na-
cionalnega upanja« z Natašo Bokal, »vražjimi Slovenkami« (Katja Koren,
Alenka Dolžan, Špela Pretnar in Urška Hrovat), Mitjo Kuncem in Juretom
Koširjem. Časopisni, radijski in televizijski smučarski diskurz je docela
sledil omniprezentni revitalizaciji afirmativnega nacionalizma v devetde-
setih, ki nas je lahko spominjal na tistega s konca 19. stoletja. Če je bila slo-
venska kultura predstavljena kot garant preživetja pravkar osamosvojenega
naroda, je bil šport s smučanjem na čelu promoviran kot garant medna-
rodne prepoznavnosti. O teh procesih, kako je smučanje skozi indigenistič-
no, puristično in nacionalistično ideologijo v devetdesetih letih pomagalo
pri gradnji slovenske nacije, je suvereno in do metikuloznih detajlov pisal
Gregor Starc v svojih besedilih (2004: 75–76, 137–139, 165–167, 171; 2005: 76–
78), zato na tem mestu zapuščamo ta del semantične vaje in se bomo raje
posvetili nekaterim recentnim elementom spektakularizacije slovenskega
smučarskega imaginarija.
Medijska konstrukcija slovenskih smučarskih junakov v osemdesetih
je bila dokaj sentimentalna in regresivna. Po večini so smučarji v medij-
skih nastopih delovali kakor povsem običajni ljudje, celo kakor nebogljen-
ci in mnogi so dejansko tudi bili precej slabo artikulirani, z neizdelanimi
stališči in povsem nevešči medijskega nastopanja. Dajali so vtis, da so tam
samo zaradi smučanja, medijski cirkus okrog njih je pa bolj ali manj vsiljen
zaradi njihovega uspeha, ki ga je treba stoično potrpeti. Zavesti o tem, da bi
načrtno individualno skrbeli za svojo medijsko prepoznavnost, še ni bilo,
saj je bila zanje največja nagrada zmagati za nacijo. Njihovi konjički in in-
teresi, o katerih so govorili, so bili bolj ali manj v povezavi s smučanjem in
družino. Njihov odnos do predstavnikov medijev in njihove javnosti je bil
podrejen, voden, statičen, nesamoiniciativen. Prav zaradi te fiksirane drže,
za katero so bržčas dobro skrbeli funkcionarji Slovenske smučarske zve-
ze, so bili smučarji zelo hvaležni sogovorniki in priljubljeni ne le med širši-
mi množicami, pač pa tudi med novinarji. Konflikta med njimi in javnost-
jo ni bilo, saj je odnos med smučarji, mediji in občinstvi vselej potekal v
53
