Page 302 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 302
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
kratko omembo (4) dokumentiranega dopisnega poučevanja kompozicije,
ki se je tudi ohranilo v NUKu.
Kontrapunkt
Zvezek s štiriinštiridestetimi rokopisno popisanimi in oštevilčenimi stran-
mi vsebuje strnjeno podano celotno snov na področju kontrapunkta, ki naj
bi jo obvladal akademsko izobražen skladatelj oz. glasbeni teoretik. To na-
kazuje enostaven zapis »Kontrapunkt«6 in skladateljev podpis v okvirčku
na naslovni platnici zvezka. Vprašanje datuma nastanka rokopisa ostaja
odprto, v zvezku ga ne najdemo. Ta spis lahko označimo kot osnutek Oster-
čevega traktata o kontrapunktu. Čeprav so vsa poglavja v skladu z večsto-
letno tradicijo, obravnava Osterc vso snov na precej svojstven način. Izvir-
nejše Osterčeve poteze bo lahko pokazala samostojna primerjalna analiza
tega besedila z deli drugih avtorjev.
Osterc postavi takoj na začetek svojo definicijo kontrapunkta, kjer jas-
no izstopa poudarek na kompozicijskih vidikih te vede. Svojo opredelitev
izrazi takole:
Kontrapunkt (ktp) je nauk v samostojnem vodenju glasov pri dvo-
ali večglasju. Kontrapunktični glas je torej tisti, ki je samostojno
melodičen, hkrati pa pravilno spremlja eno ali več drugih melodij.
Skladbe v izrazito kontrapunktičnem slogu imenujemo polifone,
one v izrazito harmonskem slogu pa homofone; lahko rečemo torej
polifoni oz. homofoni slog, ali pa polifonija oz. homofonija. Včasih
sta oba sloga med seboj pomešana: nekateri glasovi so kontrapunk-
tični ali celo kontrap. realni, drugi so harmonski.7
Pomenljiva je uvodna razdelitev snovi v štiri temeljna poglavja, ki jih
zaključi obravnava fuge: »1. Enostavni kpt., 2. Dvojni ali inverzni kpt., 3.
Imitacijski kpt., Kontrapunktične forme, zlasti kanon, 4. Fuga posebej«.8 Tej
osnovni razdelitvi sledi bolj podrobna razdelitev snovi, ki jo začne v slogu
dialoga z učenci, kar je značilno za vsa Osterčeva besedila, ki jih je napi-
sal v didaktične namene. Lahko zaslutimo reminiscence dialogalnega pi-
sanja traktatov, ki segajo v čas antike, renesanse in vse do konca baroka oz.
do časov iluminizma, ko so bili – po Sokrat-Platonovem vzoru – zasnova-
6 Slavko Osterc, Kontrapunkt. Rokopis, zvezek formata A5. Ljubljana: NUK, MD
1319/1996. 44 popisanih in oštevilčenih strani.
7 Ibid., 1.
8 Ibid., 2.
300
kratko omembo (4) dokumentiranega dopisnega poučevanja kompozicije,
ki se je tudi ohranilo v NUKu.
Kontrapunkt
Zvezek s štiriinštiridestetimi rokopisno popisanimi in oštevilčenimi stran-
mi vsebuje strnjeno podano celotno snov na področju kontrapunkta, ki naj
bi jo obvladal akademsko izobražen skladatelj oz. glasbeni teoretik. To na-
kazuje enostaven zapis »Kontrapunkt«6 in skladateljev podpis v okvirčku
na naslovni platnici zvezka. Vprašanje datuma nastanka rokopisa ostaja
odprto, v zvezku ga ne najdemo. Ta spis lahko označimo kot osnutek Oster-
čevega traktata o kontrapunktu. Čeprav so vsa poglavja v skladu z večsto-
letno tradicijo, obravnava Osterc vso snov na precej svojstven način. Izvir-
nejše Osterčeve poteze bo lahko pokazala samostojna primerjalna analiza
tega besedila z deli drugih avtorjev.
Osterc postavi takoj na začetek svojo definicijo kontrapunkta, kjer jas-
no izstopa poudarek na kompozicijskih vidikih te vede. Svojo opredelitev
izrazi takole:
Kontrapunkt (ktp) je nauk v samostojnem vodenju glasov pri dvo-
ali večglasju. Kontrapunktični glas je torej tisti, ki je samostojno
melodičen, hkrati pa pravilno spremlja eno ali več drugih melodij.
Skladbe v izrazito kontrapunktičnem slogu imenujemo polifone,
one v izrazito harmonskem slogu pa homofone; lahko rečemo torej
polifoni oz. homofoni slog, ali pa polifonija oz. homofonija. Včasih
sta oba sloga med seboj pomešana: nekateri glasovi so kontrapunk-
tični ali celo kontrap. realni, drugi so harmonski.7
Pomenljiva je uvodna razdelitev snovi v štiri temeljna poglavja, ki jih
zaključi obravnava fuge: »1. Enostavni kpt., 2. Dvojni ali inverzni kpt., 3.
Imitacijski kpt., Kontrapunktične forme, zlasti kanon, 4. Fuga posebej«.8 Tej
osnovni razdelitvi sledi bolj podrobna razdelitev snovi, ki jo začne v slogu
dialoga z učenci, kar je značilno za vsa Osterčeva besedila, ki jih je napi-
sal v didaktične namene. Lahko zaslutimo reminiscence dialogalnega pi-
sanja traktatov, ki segajo v čas antike, renesanse in vse do konca baroka oz.
do časov iluminizma, ko so bili – po Sokrat-Platonovem vzoru – zasnova-
6 Slavko Osterc, Kontrapunkt. Rokopis, zvezek formata A5. Ljubljana: NUK, MD
1319/1996. 44 popisanih in oštevilčenih strani.
7 Ibid., 1.
8 Ibid., 2.
300
