Page 306 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 306
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
S takšnimi napotki je Osterc opravil s štiri- in večglasjem. Zato takoj
preide skladno s svojo začetno zasnovo na poglavja zahtevnejših oblik kon-
trapunkta. Osterc je na prejšnji strani pustil velik del strani prazen, novi
naslov »Dvojni kpt«22 pa je – za razliko od ostalih – dvakrat podčrtal. Pog-
lavje pojmuje torej kot nov sklop kontrapunkta, kar jasno izhaja iz besedi-
la razlage.
Najprej poda strnjeno poglavja iz dvojnega ali inverznega kontrapun-
kta, kjer obravnava najbolj uporabne (dvojni kontrapunkt v 8-vi, 10-mi in
12-mi). Takoj nato pa preide na zadnji dve poglavji o kontrapunktičnih for-
mah in fugi posebej.
Osterčevo že omenjeno kolebanje v razdelitvi snovi in med jasno za-
črtanimi mejami poglavij je ravno na tem mestu zelo očitno, kako uvede ti
dve zadnji poglavji.
Imitacijski kpt. je kpt, ki temelji na imitaciji ali posnemanju gla-
sov. Na tem kontrapunktu pa temeljijo kontrapunktične forme, ki
so kanon, fuga in njene variante ter ciacona ali passacaglia.23
Osterčev pristop je tudi tu izrazito didaktičen, osredotočen na praktična
navodila in bistvene uvide, ki jih potrebuje skladatelj pri svojem delu.
V celotnem Osterčevem besedilu je očitno, da ima vertikalni-har-
monski princip močno v ospredju. Celotno besedilo nam daje vtis, da je
zanj kontrapunkt še vedno to, kar je bil v vsej glasbeni zgodovini vključno
z J. J. Fuxom: kontrapunkt kot študij kompozicije.
Harmonija
Na platnici rokopisa je Osterc zvezek naslovil s Harmonija I.24 Ker ima-
mo v rokah samo ta zvezek, je vprašanje, kaj pomeni tukaj rimska ena.
Nakazuje lahko tudi Osterčevo širšo idejno zasnovo obravnavane snovi, ki
bi v njegovih predvidevanjih lahko napolnila dva ali celo več zvezkov. Je
imel v mislih še kašno dodatno vsebino, ki bi zahtevala drugi ali celo tretji
del? Nobenega oprijemljivega Osterčevega namiga nimamo, da bi pojmo-
vali njegovo glasbeno-teoretično razpravo – Kromatika in modulacija: Na-
vodila za komponiste – kot nadaljevanje Harmonije I. V začetku rokopisa
22 Ibid., 15. V začetni razdelitvi snovi oz. kazalu imenuje isto poglavje bolj izčrpno kot
dvojni ali inverzni kontrapunkt. Takšne in podobne različice so jasen znak, da Osterc
tega besedila ni namenil za objavo.
23 Ibid., 18.
24 Slavko Osterc, Harmonija I. Rokopis, zvezek A5. Ljubljana: NUK, MD 1318/1996. 35
popisanih neoštevilčenih strani.
304
S takšnimi napotki je Osterc opravil s štiri- in večglasjem. Zato takoj
preide skladno s svojo začetno zasnovo na poglavja zahtevnejših oblik kon-
trapunkta. Osterc je na prejšnji strani pustil velik del strani prazen, novi
naslov »Dvojni kpt«22 pa je – za razliko od ostalih – dvakrat podčrtal. Pog-
lavje pojmuje torej kot nov sklop kontrapunkta, kar jasno izhaja iz besedi-
la razlage.
Najprej poda strnjeno poglavja iz dvojnega ali inverznega kontrapun-
kta, kjer obravnava najbolj uporabne (dvojni kontrapunkt v 8-vi, 10-mi in
12-mi). Takoj nato pa preide na zadnji dve poglavji o kontrapunktičnih for-
mah in fugi posebej.
Osterčevo že omenjeno kolebanje v razdelitvi snovi in med jasno za-
črtanimi mejami poglavij je ravno na tem mestu zelo očitno, kako uvede ti
dve zadnji poglavji.
Imitacijski kpt. je kpt, ki temelji na imitaciji ali posnemanju gla-
sov. Na tem kontrapunktu pa temeljijo kontrapunktične forme, ki
so kanon, fuga in njene variante ter ciacona ali passacaglia.23
Osterčev pristop je tudi tu izrazito didaktičen, osredotočen na praktična
navodila in bistvene uvide, ki jih potrebuje skladatelj pri svojem delu.
V celotnem Osterčevem besedilu je očitno, da ima vertikalni-har-
monski princip močno v ospredju. Celotno besedilo nam daje vtis, da je
zanj kontrapunkt še vedno to, kar je bil v vsej glasbeni zgodovini vključno
z J. J. Fuxom: kontrapunkt kot študij kompozicije.
Harmonija
Na platnici rokopisa je Osterc zvezek naslovil s Harmonija I.24 Ker ima-
mo v rokah samo ta zvezek, je vprašanje, kaj pomeni tukaj rimska ena.
Nakazuje lahko tudi Osterčevo širšo idejno zasnovo obravnavane snovi, ki
bi v njegovih predvidevanjih lahko napolnila dva ali celo več zvezkov. Je
imel v mislih še kašno dodatno vsebino, ki bi zahtevala drugi ali celo tretji
del? Nobenega oprijemljivega Osterčevega namiga nimamo, da bi pojmo-
vali njegovo glasbeno-teoretično razpravo – Kromatika in modulacija: Na-
vodila za komponiste – kot nadaljevanje Harmonije I. V začetku rokopisa
22 Ibid., 15. V začetni razdelitvi snovi oz. kazalu imenuje isto poglavje bolj izčrpno kot
dvojni ali inverzni kontrapunkt. Takšne in podobne različice so jasen znak, da Osterc
tega besedila ni namenil za objavo.
23 Ibid., 18.
24 Slavko Osterc, Harmonija I. Rokopis, zvezek A5. Ljubljana: NUK, MD 1318/1996. 35
popisanih neoštevilčenih strani.
304
