Page 336 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 336
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
vilne dopolnilne predmete, kot so glasbena teorija, kompozicija, nauk o in-
strumentih, komorne vaje, zgodovina glasbe, zborovska in operna šola itd.
Tretja stopnja se je imenovala visoka šola, ki je v okviru srednje stopnje v
štirih ali petih letnikih vseh temeljnih smeri nadaljevala izobraževanje.6 Po
zaključenem šolanju v največjem možnem obsegu se je bilo mogoče vpisa-
ti na študij v tujino, na t. im. mojstrske šole konservatorijev ali na akademi-
je in večina nadobudnih se je odločila za Dunaj ali Prago.7 V šolskem letu
1926/27 se je Državni konservatorij dokončno ločil od Matice. Le-ta je odtlej
vodila glasbeno šolo na nižji stopnji in pripravljala kandidate za Konserva-
torij, vendar sta bili ustanovi še naprej povezani; imeli sta skupne učitelje in
ravnateljstvo ter prostore na Vegovi 5 in Gosposki 8. Do leta 1934 ju je vodil
ravnatelj Matej Hubad, takrat že starosta slovenske glasbe, po njegovi upo-
kojitvi pa mednarodno priznani operni solist in pedagog Julij Betetto.8 Obe
stavbi sta do danes tesno povezani z glasbenim šolstvom. Hišo na Vegovi
so leta 1932 ob 60-letnici Matice prenovili po načrtih arhitekta Jožefa Pleč-
nika. Od takrat so na fasadi medaljoni slovenskih skladateljev, v aleji pred
stavbo pa stebri z doprsnimi kipi najvidnejših glasbenih mož starejše dobe.
Državni konservatorij sodi v čas t. im. Vidovdanske ustave, ki je uza-
konila unitarizem in centralizem,9 nato pa je bila že leta 1929 uzakonjena t.
im. oktroirana ustava kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki je v primerja-
vi s prejšnjo še ostreje omejevala nacionalne svoboščine, obšla pravico do
narodne samobitnosti in uveljavila enotni jugoslovanski narod. Za večino
narodnih skupnosti monarhije je bil to hud udarec. Tako so bila trideseta
leta zaznamovana s posledicami šestojanuarske diktature, ki je zaustavila
6 Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II, od nastanka konser-
vatorija do Akademije za glasbo 1919–1946 (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske
fakultete, 1995), 160–161.
7 Potrebno je poudariti, da je termin »visoka šola« v današnjem času večkrat napačno
razumljen oziroma interpretiran. Ljubljanski Državni konservatorij je dejansko ob-
segal nižjo in srednjo stopnjo, ki pa je imela dve ravni. Po zaključeni t. im. visoki sto-
pnji je bila dana možnost poklicnega delovanja v osnovnih, meščanskih in srednjih
šolah, orkestrih in gledališčih, diploma konservatorija pa je omogočala tudi nadalje-
vanje študija na mojstrskih šolah konservatorijev, kar je bila dejansko višja stopnja
izobraževanja.
8 Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II, 22–30; Nataša Cigoj Krstulo-
vić, Zgodovina, spomin, dediščina: ljubljanska Glasbena matica do konca druge sve-
tovne vojne (Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2015), 163–176.
9 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 87, 27. 7. 1921, čl. 16; povzeto po Ana Klop
čič, »Ustanovitev in delovanje Glasbene akademije v Ljubljani (1939–1945)« (dipl.,
Univerza v Ljubljani, 2010), 14.
334
vilne dopolnilne predmete, kot so glasbena teorija, kompozicija, nauk o in-
strumentih, komorne vaje, zgodovina glasbe, zborovska in operna šola itd.
Tretja stopnja se je imenovala visoka šola, ki je v okviru srednje stopnje v
štirih ali petih letnikih vseh temeljnih smeri nadaljevala izobraževanje.6 Po
zaključenem šolanju v največjem možnem obsegu se je bilo mogoče vpisa-
ti na študij v tujino, na t. im. mojstrske šole konservatorijev ali na akademi-
je in večina nadobudnih se je odločila za Dunaj ali Prago.7 V šolskem letu
1926/27 se je Državni konservatorij dokončno ločil od Matice. Le-ta je odtlej
vodila glasbeno šolo na nižji stopnji in pripravljala kandidate za Konserva-
torij, vendar sta bili ustanovi še naprej povezani; imeli sta skupne učitelje in
ravnateljstvo ter prostore na Vegovi 5 in Gosposki 8. Do leta 1934 ju je vodil
ravnatelj Matej Hubad, takrat že starosta slovenske glasbe, po njegovi upo-
kojitvi pa mednarodno priznani operni solist in pedagog Julij Betetto.8 Obe
stavbi sta do danes tesno povezani z glasbenim šolstvom. Hišo na Vegovi
so leta 1932 ob 60-letnici Matice prenovili po načrtih arhitekta Jožefa Pleč-
nika. Od takrat so na fasadi medaljoni slovenskih skladateljev, v aleji pred
stavbo pa stebri z doprsnimi kipi najvidnejših glasbenih mož starejše dobe.
Državni konservatorij sodi v čas t. im. Vidovdanske ustave, ki je uza-
konila unitarizem in centralizem,9 nato pa je bila že leta 1929 uzakonjena t.
im. oktroirana ustava kralja Aleksandra I. Karađorđevića, ki je v primerja-
vi s prejšnjo še ostreje omejevala nacionalne svoboščine, obšla pravico do
narodne samobitnosti in uveljavila enotni jugoslovanski narod. Za večino
narodnih skupnosti monarhije je bil to hud udarec. Tako so bila trideseta
leta zaznamovana s posledicami šestojanuarske diktature, ki je zaustavila
6 Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II, od nastanka konser-
vatorija do Akademije za glasbo 1919–1946 (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske
fakultete, 1995), 160–161.
7 Potrebno je poudariti, da je termin »visoka šola« v današnjem času večkrat napačno
razumljen oziroma interpretiran. Ljubljanski Državni konservatorij je dejansko ob-
segal nižjo in srednjo stopnjo, ki pa je imela dve ravni. Po zaključeni t. im. visoki sto-
pnji je bila dana možnost poklicnega delovanja v osnovnih, meščanskih in srednjih
šolah, orkestrih in gledališčih, diploma konservatorija pa je omogočala tudi nadalje-
vanje študija na mojstrskih šolah konservatorijev, kar je bila dejansko višja stopnja
izobraževanja.
8 Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II, 22–30; Nataša Cigoj Krstulo-
vić, Zgodovina, spomin, dediščina: ljubljanska Glasbena matica do konca druge sve-
tovne vojne (Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2015), 163–176.
9 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, št. 87, 27. 7. 1921, čl. 16; povzeto po Ana Klop
čič, »Ustanovitev in delovanje Glasbene akademije v Ljubljani (1939–1945)« (dipl.,
Univerza v Ljubljani, 2010), 14.
334
