Page 366 - Weiss, Jernej, ur. 2020. Konservatoriji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela ▪︎ The conservatories: professionalisation and specialisation of musical activity. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 4
P. 366
konservator iji: profesionalizacija in specializacija glasbenega dela
ti se moramo, kdaj je kakovost pouka dosegla konservatoriju primerno ra-
ven. Tega trenutka ni mogoče točno določiti, vendar se je to najverjetneje
zgodilo do leta 1916. Morda je bil ta trenutek leta 1903, ko je v Zagreb prišel
Václav Huml (1883–1953), pozneje slavni violinistični pedagog in začetnik
t. i. zagrebške violinistične šole. Istega leta je začela poučevati učiteljica pet
ja Leonija Brückl, ki je vzgojila pevce, kot je v Ljubljani dobro znana so-
pranistka Zlata Gjungjenac (1898–1982). Torej čeprav bi morali šteti, da je
konservatorij morebiti nastal leta 1896, pravega začetka pouka na ravni
konservatorija ni mogoče z gotovostjo datirati.
Sklepna primerjava konservatorijev v Zagrebu in Ljubljani kaže, da sta
bila oba le kratek čas v rokah glasbenih društev, preden ju je prevzela dr-
žava: zagrebški samo štiri leta, od leta 1916 do leta 1920, ljubljanski pa se-
dem let, do leta 1926. Primerjava nekaterih statističnih podatkov je zelo za-
nimiva: ko so nastajali konservatoriji (natančneje: leta 1910), je imel Zagreb
dvakrat več prebivalcev kot Ljubljana.41 Kljub temu je imel novi konserva-
torij leta 1919 v tedaj mali Ljubljani dvakrat več učencev kot konservatorij
HGZ.42
Na koncu se pojavi še eno vprašanje: če glasbeno društvo, kot je na
primer Glasbeni zavod ali ljubljanska Matica, tako vztrajno vzdržuje svojo
glasbeno šolo kot eno od prednostnih nalog, kakšno perspektivo za to šolo
ima v svojih načrtih? Na prvi pogled bi lahko domnevali, da bosta društvi
vztrajali pri tem, da obdržita konservatorij pod svojim okriljem, vendar ni
bilo tako. Obe društvi sta imeli v načrtu, da upravljanje svoje šole predata
državi tedaj, ko se bosta razvili v konservatorij.43 V Zagrebu je bilo tako že
leta 1851, ko je skladatelj Vatroslav Lisinski (1819–1854), kot šolani pravnik
in član ravnateljstva, v drugi člen statuta glasbenega društva zapisal, da je
eden od ciljev zbiranje glavnice za konservatorij.44 Od tedaj je Zavod vlado
41 Anon., »Zagreb«, v Hrvatska enciklopedija, http://www.enciklopedija.hr/natuknica.
aspx?id=66685.
42 V šolskem letu 1919/1920 je imel konservatorij HGZ 508 učencev (Izvještaj Konzer-
vatorija Hrvatskoga zemaljskoga glazbenoga zavoda u Zagrebu za školsku godinu
1919.–1920. (Zagreb: [Hrvatski zemaljski glazbeni zavod], 1920), 21), ljubljanski pa
več kot 1.000 učencev (Cigoj Krstulović, Zgodovina, spomin, dediščina, 167).
43 Kot je znano, so imeli podobno usodo tudi drugi konservatoriji v monarhiji, na čelu
z dunajskim konservatorijem, ki je leta 1909 postal državna institucija. Glej tudi:
Heinrich Kralik, Das Buch der Musikfreunde (Zürich, Leipzig, Wien: Gesellschaft
der Musikfreunde, 1951), 171–176.
44 »skupljanjem glavnice za utemeljenje narodnog konservatoriuma«, Pravila Druž-
tva prijateljah muzike u Zagrebu (Zagreb: [Družtvo prijateljah muzike u Zagrebu],
1852), 1 [3].
364
ti se moramo, kdaj je kakovost pouka dosegla konservatoriju primerno ra-
ven. Tega trenutka ni mogoče točno določiti, vendar se je to najverjetneje
zgodilo do leta 1916. Morda je bil ta trenutek leta 1903, ko je v Zagreb prišel
Václav Huml (1883–1953), pozneje slavni violinistični pedagog in začetnik
t. i. zagrebške violinistične šole. Istega leta je začela poučevati učiteljica pet
ja Leonija Brückl, ki je vzgojila pevce, kot je v Ljubljani dobro znana so-
pranistka Zlata Gjungjenac (1898–1982). Torej čeprav bi morali šteti, da je
konservatorij morebiti nastal leta 1896, pravega začetka pouka na ravni
konservatorija ni mogoče z gotovostjo datirati.
Sklepna primerjava konservatorijev v Zagrebu in Ljubljani kaže, da sta
bila oba le kratek čas v rokah glasbenih društev, preden ju je prevzela dr-
žava: zagrebški samo štiri leta, od leta 1916 do leta 1920, ljubljanski pa se-
dem let, do leta 1926. Primerjava nekaterih statističnih podatkov je zelo za-
nimiva: ko so nastajali konservatoriji (natančneje: leta 1910), je imel Zagreb
dvakrat več prebivalcev kot Ljubljana.41 Kljub temu je imel novi konserva-
torij leta 1919 v tedaj mali Ljubljani dvakrat več učencev kot konservatorij
HGZ.42
Na koncu se pojavi še eno vprašanje: če glasbeno društvo, kot je na
primer Glasbeni zavod ali ljubljanska Matica, tako vztrajno vzdržuje svojo
glasbeno šolo kot eno od prednostnih nalog, kakšno perspektivo za to šolo
ima v svojih načrtih? Na prvi pogled bi lahko domnevali, da bosta društvi
vztrajali pri tem, da obdržita konservatorij pod svojim okriljem, vendar ni
bilo tako. Obe društvi sta imeli v načrtu, da upravljanje svoje šole predata
državi tedaj, ko se bosta razvili v konservatorij.43 V Zagrebu je bilo tako že
leta 1851, ko je skladatelj Vatroslav Lisinski (1819–1854), kot šolani pravnik
in član ravnateljstva, v drugi člen statuta glasbenega društva zapisal, da je
eden od ciljev zbiranje glavnice za konservatorij.44 Od tedaj je Zavod vlado
41 Anon., »Zagreb«, v Hrvatska enciklopedija, http://www.enciklopedija.hr/natuknica.
aspx?id=66685.
42 V šolskem letu 1919/1920 je imel konservatorij HGZ 508 učencev (Izvještaj Konzer-
vatorija Hrvatskoga zemaljskoga glazbenoga zavoda u Zagrebu za školsku godinu
1919.–1920. (Zagreb: [Hrvatski zemaljski glazbeni zavod], 1920), 21), ljubljanski pa
več kot 1.000 učencev (Cigoj Krstulović, Zgodovina, spomin, dediščina, 167).
43 Kot je znano, so imeli podobno usodo tudi drugi konservatoriji v monarhiji, na čelu
z dunajskim konservatorijem, ki je leta 1909 postal državna institucija. Glej tudi:
Heinrich Kralik, Das Buch der Musikfreunde (Zürich, Leipzig, Wien: Gesellschaft
der Musikfreunde, 1951), 171–176.
44 »skupljanjem glavnice za utemeljenje narodnog konservatoriuma«, Pravila Druž-
tva prijateljah muzike u Zagrebu (Zagreb: [Družtvo prijateljah muzike u Zagrebu],
1852), 1 [3].
364
