Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 190
razgledi, vpogledi
genejše kot urbana naselja. V nekaterih krajih evangelijski kristjani še
vedno tvorijo bodisi relativno bodisi absolutno večino. V mnogih rural-
nih in manjših urbanih naseljih pa se je izvirno homogena sestava pre-
bivalstva radikalno spremenila – po eni strani zaradi nizke natalitete,
vedno številčnejšega izseljevanja v mesta, emigracije in izgona nemškega
prebivalstva, po drugi pa zaradi priseljevanja beguncev iz drugih delov
Jugoslavije v več valovih od 2. svetovne vojne dalje. Kljub temu so se oh-
ranili posamezni evangelijski »otoki«, kot npr. v Vojvodini reformirana,
etnično madžarska Stara Moravica (Bácskossuthfalva) ter evangeličan-
ski, etnično slovaški naselji Bački Petrovac (Báčsky Petrovec) in Padina,
ali v Prekmurju evangeličanski Puconci in reformirani, etnično mad
žarski Motvarjevci (Szécsiszentlászló). Z izjemo nazadnje omenjenega
naselja, ki je vasica, gre za občinska središča z večinskim evangelijskim
prebivalstvom in številčno močnimi cerkvenimi občinami, ki imajo
obenem tudi velik simbolni pomen, kar krepi občutek, da gre za ho-
mogene miljeje.
V velikih urbanih centrih, še posebej v glavnih mestih Beogradu,
Ljubljani in Zagrebu, so evangelijski kristjani vedno živeli v diaspori in
so tudi danes neznatna manjšina. Čeprav imajo njihove cerkvene obči-
ne v teh mestih dolgo zgodovino, pogosto ne moremo govoriti o kon-
tinuiteti, saj so bile vse do konca 2. svetovne vojne nemško govoreče,
po vojni pa so prestale korenite demografske spremembe s prihodom
vernikov iz ruralnih naselij: iz Prekmurja v Ljubljano, iz Vojvodine v
Beograd. Nekoč ruralni verniki so iz domačih cerkvenih občin s seboj
prinesli različne izkušnje, pričakovanja, tradicije in pogosto so se še na
prej identificirali predvsem s svojim domačim krajem. Mestne cerkvene
občine – tudi tiste v srednje velikih mestih, kot so Maribor, Novi Sad,
Osijek ali Subotica – so največkrat precej manjše od ruralnih občin, za-
radi heterogene demografske sestave pa je včasih težko vzpostaviti skup-
no identiteto in povezanost. Za cerkvene občine v glavnih mestih pa po-
leg omenjenega velja, da ležijo zunaj območij, ki so gosteje poseljena s
protestanti, torej na periferiji področij z večjim vplivom evangeličanske
in reformirane konfesionalnosti.
188
genejše kot urbana naselja. V nekaterih krajih evangelijski kristjani še
vedno tvorijo bodisi relativno bodisi absolutno večino. V mnogih rural-
nih in manjših urbanih naseljih pa se je izvirno homogena sestava pre-
bivalstva radikalno spremenila – po eni strani zaradi nizke natalitete,
vedno številčnejšega izseljevanja v mesta, emigracije in izgona nemškega
prebivalstva, po drugi pa zaradi priseljevanja beguncev iz drugih delov
Jugoslavije v več valovih od 2. svetovne vojne dalje. Kljub temu so se oh-
ranili posamezni evangelijski »otoki«, kot npr. v Vojvodini reformirana,
etnično madžarska Stara Moravica (Bácskossuthfalva) ter evangeličan-
ski, etnično slovaški naselji Bački Petrovac (Báčsky Petrovec) in Padina,
ali v Prekmurju evangeličanski Puconci in reformirani, etnično mad
žarski Motvarjevci (Szécsiszentlászló). Z izjemo nazadnje omenjenega
naselja, ki je vasica, gre za občinska središča z večinskim evangelijskim
prebivalstvom in številčno močnimi cerkvenimi občinami, ki imajo
obenem tudi velik simbolni pomen, kar krepi občutek, da gre za ho-
mogene miljeje.
V velikih urbanih centrih, še posebej v glavnih mestih Beogradu,
Ljubljani in Zagrebu, so evangelijski kristjani vedno živeli v diaspori in
so tudi danes neznatna manjšina. Čeprav imajo njihove cerkvene obči-
ne v teh mestih dolgo zgodovino, pogosto ne moremo govoriti o kon-
tinuiteti, saj so bile vse do konca 2. svetovne vojne nemško govoreče,
po vojni pa so prestale korenite demografske spremembe s prihodom
vernikov iz ruralnih naselij: iz Prekmurja v Ljubljano, iz Vojvodine v
Beograd. Nekoč ruralni verniki so iz domačih cerkvenih občin s seboj
prinesli različne izkušnje, pričakovanja, tradicije in pogosto so se še na
prej identificirali predvsem s svojim domačim krajem. Mestne cerkvene
občine – tudi tiste v srednje velikih mestih, kot so Maribor, Novi Sad,
Osijek ali Subotica – so največkrat precej manjše od ruralnih občin, za-
radi heterogene demografske sestave pa je včasih težko vzpostaviti skup-
no identiteto in povezanost. Za cerkvene občine v glavnih mestih pa po-
leg omenjenega velja, da ležijo zunaj območij, ki so gosteje poseljena s
protestanti, torej na periferiji področij z večjim vplivom evangeličanske
in reformirane konfesionalnosti.
188
