Page 191 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 191
luka ilić, angela ilić
Fragmentirane identitete
Pri utemeljevanju lastne identitete se evangelijski kristjani opirajo na
tri stebre: etničnega/jezikovnega, veroizpovednega in državljanskega.
Verniki evangeličanske Cerkve in reformiranih Cerkva so v Srbiji skoraj
izključno pripadniki dveh narodnih manjšin (slovaške in madžarske),
zato njihove Cerkve uporabljajo manjšinska jezika. Nasprotno delujeta
luteranski Cerkvi na Hrvaškem in v Sloveniji pretežno v obeh večinskih
jezikih; vključujeta le maloštevilne madžarsko govoreče (v Sloveniji) in
slovaško govoreče (na Hrvaškem) cerkvene občine. Na Hrvaškem pa
poleg madžarsko govorečih reformiranih cerkva obstaja tudi hrvaško
govoreča. Diferenciacija glede na etnične in jezikovne razlike je vča-
sih videti močnejša od občutka konfesionalne pripadnosti. Tako imajo
npr. reformirani vojvodinski Madžari precej več skupnega z madžarski-
mi katoliki kot s slovaškimi evangeličani, čeprav si s slednjimi delijo
protestantsko dediščino in cerkvenost ter evangelijski veroizpovedi. V
nasprotju z neoprotestantskimi denominacijami, kot so baptisti, adven-
tisti ali binkoštniki, ki se precej bolj identificirajo v državljanskem smis-
lu kot v etničnem, je državljanska identifikacija pri evangeličanih in
reformiranih drugotnega pomena. To velja npr. za leta 2009 na sino-
di v Debrecenu ustanovljeno Madžarsko reformirano cerkev, ki poleg
Reformirane cerkve na Madžarskem združuje vse madžarsko govoreče
reformirane cerkve v širši regiji in s tem krepi identifikacijo ter občutek
pripadnosti oz. povezanosti predvsem na jezikovno-etnični, (madžar-
ski) osnovi, ne glede na državljanstvo ali kraj bivanja.
Konfesionalna kohezija med protestanti na nacionalni ravni praktič-
no ne obstaja, še toliko manj na nadnacionalni: le stežka bi lahko govo-
rili o kaki enotni evangelijski identiteti, ki bi segala čez današnje držav-
ne meje. Kvečjemu lahko potrdimo regionalne identitete v zgodovinskih
protestantskih naselitvenih področjih, kot so Prekmurje, Baranja ali
Bačka. Zato so v večini držav naslednic Jugoslavije evangelijski kristja-
ni družbeno slabo prepoznavni. Izjema je Evangeličansko-metodistična
cerkev v Makedoniji, ki je zaradi nekdanjega predsednika države Borisa
189
Fragmentirane identitete
Pri utemeljevanju lastne identitete se evangelijski kristjani opirajo na
tri stebre: etničnega/jezikovnega, veroizpovednega in državljanskega.
Verniki evangeličanske Cerkve in reformiranih Cerkva so v Srbiji skoraj
izključno pripadniki dveh narodnih manjšin (slovaške in madžarske),
zato njihove Cerkve uporabljajo manjšinska jezika. Nasprotno delujeta
luteranski Cerkvi na Hrvaškem in v Sloveniji pretežno v obeh večinskih
jezikih; vključujeta le maloštevilne madžarsko govoreče (v Sloveniji) in
slovaško govoreče (na Hrvaškem) cerkvene občine. Na Hrvaškem pa
poleg madžarsko govorečih reformiranih cerkva obstaja tudi hrvaško
govoreča. Diferenciacija glede na etnične in jezikovne razlike je vča-
sih videti močnejša od občutka konfesionalne pripadnosti. Tako imajo
npr. reformirani vojvodinski Madžari precej več skupnega z madžarski-
mi katoliki kot s slovaškimi evangeličani, čeprav si s slednjimi delijo
protestantsko dediščino in cerkvenost ter evangelijski veroizpovedi. V
nasprotju z neoprotestantskimi denominacijami, kot so baptisti, adven-
tisti ali binkoštniki, ki se precej bolj identificirajo v državljanskem smis-
lu kot v etničnem, je državljanska identifikacija pri evangeličanih in
reformiranih drugotnega pomena. To velja npr. za leta 2009 na sino-
di v Debrecenu ustanovljeno Madžarsko reformirano cerkev, ki poleg
Reformirane cerkve na Madžarskem združuje vse madžarsko govoreče
reformirane cerkve v širši regiji in s tem krepi identifikacijo ter občutek
pripadnosti oz. povezanosti predvsem na jezikovno-etnični, (madžar-
ski) osnovi, ne glede na državljanstvo ali kraj bivanja.
Konfesionalna kohezija med protestanti na nacionalni ravni praktič-
no ne obstaja, še toliko manj na nadnacionalni: le stežka bi lahko govo-
rili o kaki enotni evangelijski identiteti, ki bi segala čez današnje držav-
ne meje. Kvečjemu lahko potrdimo regionalne identitete v zgodovinskih
protestantskih naselitvenih področjih, kot so Prekmurje, Baranja ali
Bačka. Zato so v večini držav naslednic Jugoslavije evangelijski kristja-
ni družbeno slabo prepoznavni. Izjema je Evangeličansko-metodistična
cerkev v Makedoniji, ki je zaradi nekdanjega predsednika države Borisa
189
