Page 185 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 185
primož Simoniti
nistična je videti njegova odločitev, ki jo ugotavlja Rigler (1968), za ur
bani idiom mesta Ljubljane, »kultiviran v ustni rabi v cerkvi« (Koruza
1981: 65), se pravi odločitev za jezikovni standard, starejši od slovenske-
ga knjižnega jezika. […]
[Z]veza med humanističnim izobrazbenim standardom literarno-
-filološke usmeritve in protestantizmom se očitno kaže seveda v vsem
prevajalskem delu bibličnih in teoloških tekstov, zlasti pa v tistih vse-
binskih območjih, ki so zunaj ožje religiozne sfere. To je filološko delo
npr. v revizijski komisiji ob Dalmatinovem prevodu biblije, iz katere je
zrasla Bohoričeva slovnica kot pravi monument humanistične filolo-
gije, prav tako pa tudi bolj ali manj sistematično zbiranje slovarskega
gradiva, na katero se je mogel opreti slovarnik Megiser. Vse to brez že
mnogo prej uveljavljene humanistične norme ne bi bilo moglo nasta-
ti. Ta norma pa je dobila svoj institucionalni okvir v protestantski sta-
novski šoli, katere ustanovitelj je bil izrazito humanistično šolani (ba-
selski in freiburški študent) Lenart Budina s svojimi nasledniki, zlasti
Bohoričem; humanistično protestantski izobrazbeni ideal [34] je poma-
gal v Ljubljani vsaj kratek čas realizirati tudi priseljeni humanist evrop-
ske veljave Nikodem Frischlin, ki je gojil prav za ljubljansko šolo ambi-
ciozne načrte in ob nastopu 1582 razvil svoj program, očitno analogen
programu, ki ga je za enakovredno šolo v Gradcu podal Melanchthonov
učenec David Chytraeus (1574): za dosego učnega smotra, tj. spoznavanje
in razumevanje Biblije, si je treba pridobiti jezikovno znanje, gojiti re-
torične in literarne vaje in posredovati znanje iz posameznih artes. Nič
čudnega, če domala istovetne nazore najdemo tudi v Bohoričevem (1584)
predgovoru k slovnici: znanje jezikov je prijetno, koristno in potrebno
za posredovanje svojih in razumevanje tujih misli ter usvajanje spoznanj
o Bogu, pravu in naravi, zakaj brez njih ni mogoče braniti in ohranje-
vati ne pravega verskega reda, ne skrbeti za pravično upravo družbene
skupnosti, ne opravljati zasebnih in javnih služb. […] Bohorič, ki mu je
jezik zrcalo duše (»sermo index animi«), terja, naj se človek zna izražati,
v primerni retorični obliki. To si seveda lahko pridobi z vajo v elokven-
ci, z aplikacijo teoretično pridobljenega znanja v retoriki in poetiki, zato
se zdi, da smemo tako šolo šteti za neke vrste kristalizacijsko točko hu-
183
nistična je videti njegova odločitev, ki jo ugotavlja Rigler (1968), za ur
bani idiom mesta Ljubljane, »kultiviran v ustni rabi v cerkvi« (Koruza
1981: 65), se pravi odločitev za jezikovni standard, starejši od slovenske-
ga knjižnega jezika. […]
[Z]veza med humanističnim izobrazbenim standardom literarno-
-filološke usmeritve in protestantizmom se očitno kaže seveda v vsem
prevajalskem delu bibličnih in teoloških tekstov, zlasti pa v tistih vse-
binskih območjih, ki so zunaj ožje religiozne sfere. To je filološko delo
npr. v revizijski komisiji ob Dalmatinovem prevodu biblije, iz katere je
zrasla Bohoričeva slovnica kot pravi monument humanistične filolo-
gije, prav tako pa tudi bolj ali manj sistematično zbiranje slovarskega
gradiva, na katero se je mogel opreti slovarnik Megiser. Vse to brez že
mnogo prej uveljavljene humanistične norme ne bi bilo moglo nasta-
ti. Ta norma pa je dobila svoj institucionalni okvir v protestantski sta-
novski šoli, katere ustanovitelj je bil izrazito humanistično šolani (ba-
selski in freiburški študent) Lenart Budina s svojimi nasledniki, zlasti
Bohoričem; humanistično protestantski izobrazbeni ideal [34] je poma-
gal v Ljubljani vsaj kratek čas realizirati tudi priseljeni humanist evrop-
ske veljave Nikodem Frischlin, ki je gojil prav za ljubljansko šolo ambi-
ciozne načrte in ob nastopu 1582 razvil svoj program, očitno analogen
programu, ki ga je za enakovredno šolo v Gradcu podal Melanchthonov
učenec David Chytraeus (1574): za dosego učnega smotra, tj. spoznavanje
in razumevanje Biblije, si je treba pridobiti jezikovno znanje, gojiti re-
torične in literarne vaje in posredovati znanje iz posameznih artes. Nič
čudnega, če domala istovetne nazore najdemo tudi v Bohoričevem (1584)
predgovoru k slovnici: znanje jezikov je prijetno, koristno in potrebno
za posredovanje svojih in razumevanje tujih misli ter usvajanje spoznanj
o Bogu, pravu in naravi, zakaj brez njih ni mogoče braniti in ohranje-
vati ne pravega verskega reda, ne skrbeti za pravično upravo družbene
skupnosti, ne opravljati zasebnih in javnih služb. […] Bohorič, ki mu je
jezik zrcalo duše (»sermo index animi«), terja, naj se človek zna izražati,
v primerni retorični obliki. To si seveda lahko pridobi z vajo v elokven-
ci, z aplikacijo teoretično pridobljenega znanja v retoriki in poetiki, zato
se zdi, da smemo tako šolo šteti za neke vrste kristalizacijsko točko hu-
183
