Page 196 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 196
prevod
je«, da bi vsaj približno ohranili izvorni pomen in namen Bildung ozi-
roma izobrazbe.
Oba skoraj petsto let stara spisa seveda izhajata iz razmer njune-
ga časa, govorita o njih in iz njih. Toda oba sta hkrati izraza in nosilca
duha (humanizma, reformacije), ki je takratne razmere spreminjal in jih
– skupaj z drugimi dejavniki, seveda – na dolgi rok tudi uspešno spre-
menil. Slednje lahko rečemo kljub nekaterim prevelikim pričakovanjem
in iluzijam, ki jih srečamo v teh pionirskih besedilih (in ki so v pionir-
skih besedilih sploh pogosta). Oba spisa lahko tako jemljemo kot zgo-
dovinska/spominska, saj nam govorita, iz česa in kako sta nastajala so-
dobno izobraževanje in sodobno šolstvo; toda prav zato sta obe besedili
lahko tudi opomin in opora (svarilo ali spodbuda) pri soočanju s sodob-
no ogroženostjo osnovnega izobraževanja na eni in visokega šolstva na
drugi strani. Ogroženost je, kot vemo, pogojena tako »objektivno« kot
»subjektivno«: z objektivnimi spremembami pogojev in kontekstov pri-
dobivanja znanja (internet itd.) in s spremenjenimi pogledi na namen
in pomen izobraževanja, šole in učitelja. Ogrožajoče pri tem niso same
spremembe oziroma kakršnekoli spremembe, ampak tiste, ki ogrožajo
tako osnovno kot visoko šolstvo pri njuni izvorni nalogi: nerazdružne-
mu povezovanju pridobivanja znanja in usposabljanja zanj ter formiran
ja osebnosti – osebnosti, ki bi rasla s pridobivanjem (in ustvarjanjem)
znanja, in pridobivanja znanja, katerega gibalo bi bila radovedna, iščo-
ča in ustvarjalna osebnost.
Ni slučajno, da je Luthrov spis iz leta 1524 usmerjen predvsem k
osnovnemu, temeljnemu izobraževanju vseh, Melanchthonov pa k viš-
jemu šolstvu. Ni slučajno, da je Luthrov v sočni nemščini napisani na-
govor mestnim oblastem poln sklicevanja na svetopisemska besedila,
na zglede in opomine prerokov in apostolov, v Melanchthonovi latin-
ski oratio pa srečamo ob Salomonu (imena) Platona, Cicera, Hesioda,
Evripida, Scipiona. Luther je bil reformator temeljev (vere, cerkve in
posredno družbene ureditve) in zavedal se je, da temeljev ni mogoče
reformirati brez temeljne/osnovne izobrazbe vseh (vernikov), v nje-
govem času predvsem (otrok) kmečkih in mestnih plebejskih množic
njegovih »ljubih Nemcev«, ob hkratni nuji, da se izobrazijo tudi (bo-
194
je«, da bi vsaj približno ohranili izvorni pomen in namen Bildung ozi-
roma izobrazbe.
Oba skoraj petsto let stara spisa seveda izhajata iz razmer njune-
ga časa, govorita o njih in iz njih. Toda oba sta hkrati izraza in nosilca
duha (humanizma, reformacije), ki je takratne razmere spreminjal in jih
– skupaj z drugimi dejavniki, seveda – na dolgi rok tudi uspešno spre-
menil. Slednje lahko rečemo kljub nekaterim prevelikim pričakovanjem
in iluzijam, ki jih srečamo v teh pionirskih besedilih (in ki so v pionir-
skih besedilih sploh pogosta). Oba spisa lahko tako jemljemo kot zgo-
dovinska/spominska, saj nam govorita, iz česa in kako sta nastajala so-
dobno izobraževanje in sodobno šolstvo; toda prav zato sta obe besedili
lahko tudi opomin in opora (svarilo ali spodbuda) pri soočanju s sodob-
no ogroženostjo osnovnega izobraževanja na eni in visokega šolstva na
drugi strani. Ogroženost je, kot vemo, pogojena tako »objektivno« kot
»subjektivno«: z objektivnimi spremembami pogojev in kontekstov pri-
dobivanja znanja (internet itd.) in s spremenjenimi pogledi na namen
in pomen izobraževanja, šole in učitelja. Ogrožajoče pri tem niso same
spremembe oziroma kakršnekoli spremembe, ampak tiste, ki ogrožajo
tako osnovno kot visoko šolstvo pri njuni izvorni nalogi: nerazdružne-
mu povezovanju pridobivanja znanja in usposabljanja zanj ter formiran
ja osebnosti – osebnosti, ki bi rasla s pridobivanjem (in ustvarjanjem)
znanja, in pridobivanja znanja, katerega gibalo bi bila radovedna, iščo-
ča in ustvarjalna osebnost.
Ni slučajno, da je Luthrov spis iz leta 1524 usmerjen predvsem k
osnovnemu, temeljnemu izobraževanju vseh, Melanchthonov pa k viš-
jemu šolstvu. Ni slučajno, da je Luthrov v sočni nemščini napisani na-
govor mestnim oblastem poln sklicevanja na svetopisemska besedila,
na zglede in opomine prerokov in apostolov, v Melanchthonovi latin-
ski oratio pa srečamo ob Salomonu (imena) Platona, Cicera, Hesioda,
Evripida, Scipiona. Luther je bil reformator temeljev (vere, cerkve in
posredno družbene ureditve) in zavedal se je, da temeljev ni mogoče
reformirati brez temeljne/osnovne izobrazbe vseh (vernikov), v nje-
govem času predvsem (otrok) kmečkih in mestnih plebejskih množic
njegovih »ljubih Nemcev«, ob hkratni nuji, da se izobrazijo tudi (bo-
194
