Page 169 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 169
Optimalna velikost izvajalcev zdravstvene dejavnosti 169
četku padajo, dosežejo svoj minimum, nato pa začnejo naraščati. Ker je
prevojna točka pri funkciji dolgoročnih mejnih stroškov pri manjših ko-
ličinah proizvedenega outputa, kot so količine, pri katerih premica s ko-
ordinatnega izhodišča doseže svoj položaj tangente na funkcijo dolgo-
ročnih povprečnih stroškov, je najmanjša vrednost funkcije dolgoročnih
mejnih stroškov pri manjših količinah outputa kot najmanjša vrednost
dolgoročnih povprečnih stroškov. To je razvidno tudi iz grafa gibanja kri-
vulje dolgoročnih mejnih stroškov, kjer vidimo, da funkcija dolgoročnih
mejnih stroškov doseže svoj minimum pri približno 125.000 bolnikih le-
tno. Pri tej količini obravnave bolnikov dolgoročni mejni stroški znaša-
jo približno 282 evrov.
Grafično lahko pogledamo še presečišče dane tržne cene in mejnih
stroškov. Za izvajalca zdravstvene dejavnosti je značilno, da deluje ob da-
nih cenah, saj cene zdravstvenih storitev postavlja plačnik javnega zdrav
stva. Pri zdravstvenemu varstvu gre namreč za reguliran trg, kjer ceno na
trgu določi plačnik, kar pomeni, da izvajalec zdravstvene dejavnosti ne
more vplivati na ceno storitev, ki jih ponuja na trgu. Pri tem je pomembno
dejstvo, da je zanj tržna cena dana ne glede na to, kakšen je obseg njego-
ve proizvodnje. Premica, ki to ceno kaže grafično, je premica cene. Iz gra-
fa lahko vidimo, da je ta cena postavljena na raven pri približno 310 evrih.
Premica cene je pomembna, ker lahko na podlagi njene vrednosti de-
finiramo količino proizvodnje, pri kateri bo bolnišnica dosegla maksima-
len dobiček. Mejni stroški pomenijo dodatne stroške, ki nastanejo s pro
izvodnjo ene dodatne enote outputa, cena pa je zaslužek, ki ga bolnišnica
doseže s prodajo dodatne enote outputa. Vse dokler je cena višja od dolgo-
ročnih mejnih stroškov, to pa je do presečišča krivulj dolgoročnih mejnih
stroškov in premice cene, so prihodki bolnišnice s prodajo dodatnih enot
outputa večji kot stroški proizvodnje teh enot. Ko so dolgoročni mejni
stroški višji od cene dodatno proizvedene enote outputa, pa bolnišnico
dodatno proizvedena enota outputa stane več, kot je njen prihodek s pro-
dajo teh enot. Maksimalen dobiček bolnišnice je torej pri količini outpu-
ta, pri kateri so dolgoročni mejni stroški enaki ceni outputa. Že pri zvez-
ni analizi dolgoročne funkcije mejnih stroškov smo izračunali, da je to
vrednost, kjer bolnišnica letno obravnava 245.831 bolnikov, kar je nazor-
no potrjuje tudi slika 22.
Ne glede na omejitve, ki izhajajo iz analize optimalne velikosti izva-
jalca zdravstvene dejavnosti, je dolgoročna stroškovna funkcija lahko eno
od koristnih orodjih pri vodenju splošne bolnišnice. Ocene dolgoročnih
stroškovnih funkcij lahko vodstvo splošnih bolnišnice uporabi predvsem
pri sprejemanju odločitev o prihodnjem poslovanju. V procesu odloča-
četku padajo, dosežejo svoj minimum, nato pa začnejo naraščati. Ker je
prevojna točka pri funkciji dolgoročnih mejnih stroškov pri manjših ko-
ličinah proizvedenega outputa, kot so količine, pri katerih premica s ko-
ordinatnega izhodišča doseže svoj položaj tangente na funkcijo dolgo-
ročnih povprečnih stroškov, je najmanjša vrednost funkcije dolgoročnih
mejnih stroškov pri manjših količinah outputa kot najmanjša vrednost
dolgoročnih povprečnih stroškov. To je razvidno tudi iz grafa gibanja kri-
vulje dolgoročnih mejnih stroškov, kjer vidimo, da funkcija dolgoročnih
mejnih stroškov doseže svoj minimum pri približno 125.000 bolnikih le-
tno. Pri tej količini obravnave bolnikov dolgoročni mejni stroški znaša-
jo približno 282 evrov.
Grafično lahko pogledamo še presečišče dane tržne cene in mejnih
stroškov. Za izvajalca zdravstvene dejavnosti je značilno, da deluje ob da-
nih cenah, saj cene zdravstvenih storitev postavlja plačnik javnega zdrav
stva. Pri zdravstvenemu varstvu gre namreč za reguliran trg, kjer ceno na
trgu določi plačnik, kar pomeni, da izvajalec zdravstvene dejavnosti ne
more vplivati na ceno storitev, ki jih ponuja na trgu. Pri tem je pomembno
dejstvo, da je zanj tržna cena dana ne glede na to, kakšen je obseg njego-
ve proizvodnje. Premica, ki to ceno kaže grafično, je premica cene. Iz gra-
fa lahko vidimo, da je ta cena postavljena na raven pri približno 310 evrih.
Premica cene je pomembna, ker lahko na podlagi njene vrednosti de-
finiramo količino proizvodnje, pri kateri bo bolnišnica dosegla maksima-
len dobiček. Mejni stroški pomenijo dodatne stroške, ki nastanejo s pro
izvodnjo ene dodatne enote outputa, cena pa je zaslužek, ki ga bolnišnica
doseže s prodajo dodatne enote outputa. Vse dokler je cena višja od dolgo-
ročnih mejnih stroškov, to pa je do presečišča krivulj dolgoročnih mejnih
stroškov in premice cene, so prihodki bolnišnice s prodajo dodatnih enot
outputa večji kot stroški proizvodnje teh enot. Ko so dolgoročni mejni
stroški višji od cene dodatno proizvedene enote outputa, pa bolnišnico
dodatno proizvedena enota outputa stane več, kot je njen prihodek s pro-
dajo teh enot. Maksimalen dobiček bolnišnice je torej pri količini outpu-
ta, pri kateri so dolgoročni mejni stroški enaki ceni outputa. Že pri zvez-
ni analizi dolgoročne funkcije mejnih stroškov smo izračunali, da je to
vrednost, kjer bolnišnica letno obravnava 245.831 bolnikov, kar je nazor-
no potrjuje tudi slika 22.
Ne glede na omejitve, ki izhajajo iz analize optimalne velikosti izva-
jalca zdravstvene dejavnosti, je dolgoročna stroškovna funkcija lahko eno
od koristnih orodjih pri vodenju splošne bolnišnice. Ocene dolgoročnih
stroškovnih funkcij lahko vodstvo splošnih bolnišnice uporabi predvsem
pri sprejemanju odločitev o prihodnjem poslovanju. V procesu odloča-
