Page 174 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 174
Mreža slovenskih splošnih bolnišnic
največje. V realnosti pa se dogaja, da ravno območja, kjer obstaja največ-
je povpraševanje po določenih zdravstvenih storitvah, pogosto ne zago-
tavljajo pokritosti z izvajalci. Shi in soavtorji (2012) so tako v svoji študi-
ji opredelili področja, kjer prebivalci nimajo dostopa do večjih izvajalcev
zdravstvenih storitev, ki se ukvarjajo z zdravljenjem rakavih obolenj. V
ZDA so na primer na območju, kjer je zaznano največje povpraševanje po
onkološkem zdravljenju, odkrili največje nepokrito območje z izvajalci,
ki zdravijo rakava obolenja. Prostorsko neskladje med različnimi geograf-
skimi lokacijami zdravstvenih izvajalcev na eni strani in povpraševanjem
prebivalcev na drugi strani predstavlja za oblikovalce zdravstvene politi-
ke ključen izziv pri zagotavljanju dostopnosti do zdravstvenega varstva.
Sinteza dostopnosti do zdravstvenega varstva
174 Oddaljenost izvajalca zdravstvenih storitev je predstavljala pomembno
oviro za dostop do zdravstvenega varstva že v 19. stoletju (Jarvis 1852;
Hunter, Shannon in Sambrook 1986). Do leta 1970 je bilo veliko posku-
sov merjenja prostorske dostopnosti storitev zdravstvenega varstva, opre-
delitev področij pomanjkanja izvajalcev zdravstvenih storitev in razkri-
tja socialnih razlik v dostopnosti do storitev zdravstvenega varstva glede
na mestna in podeželska območja (Ciocco in Altman 1954; Morrill, Ea-
rickson in Rees 1970; Elesh in Schollaert 1972; Wennberg in Gittelsohn
1973; Shannon in Dever 1974). To so bila že v tistem času dnevno politič-
na vprašanja. Poročilo U.S. National Advisory Commission on Health
Manpower (1967) navaja, da imajo premožne soseske bistveno večje števi-
lo zdravstvenih delavcev v primerjavi z revnejšimi predeli. Vse to je spod-
budilo, da se je zdravstvena politika začela osredotočati tudi na podežel-
ska in mešana podeželska območja, kljub pomanjkanju konsenza o tem,
kako je najbolje opredeliti prostorsko dostopnost izvajalcev zdravstvenih
storitev (Joseph in Bantock 1982; Connor, Hillson in Krawelski 1995;
Goodman idr. 1997; Fryer idr. 1999; Shi idr. 1999; Fortney, Rost in War-
ren 2000; Luo in Wang 2003a). V istem obdobju je bilo gorivo zelo velika
ovira, kar je povzročilo nastanek redkeje poseljenih območij, ki pa so bila
povezana tudi z upadanjem zdravja prebivalstva in upadanjem zdravstve-
ne delovne sile (Salsberg in Forte 2002).
Zaskrbljenost zaradi slabe dostopnosti do zdravstvenih storitev na
podeželskih območjih je še vedno visoka (Council on Graduate Medical
Education 1998; Heinrich 2001). Dostopnosti do izvajalcev zdravstvenih
storitev na podeželskih območjih, z nekaj izjemami (McGuirk in Porell
1984; Gesler in Meade 1988), analitično niso preučevali vse do sredine se-
demdesetih let preteklega stoletja. Eden od razlogov je, da so intuitivni
največje. V realnosti pa se dogaja, da ravno območja, kjer obstaja največ-
je povpraševanje po določenih zdravstvenih storitvah, pogosto ne zago-
tavljajo pokritosti z izvajalci. Shi in soavtorji (2012) so tako v svoji študi-
ji opredelili področja, kjer prebivalci nimajo dostopa do večjih izvajalcev
zdravstvenih storitev, ki se ukvarjajo z zdravljenjem rakavih obolenj. V
ZDA so na primer na območju, kjer je zaznano največje povpraševanje po
onkološkem zdravljenju, odkrili največje nepokrito območje z izvajalci,
ki zdravijo rakava obolenja. Prostorsko neskladje med različnimi geograf-
skimi lokacijami zdravstvenih izvajalcev na eni strani in povpraševanjem
prebivalcev na drugi strani predstavlja za oblikovalce zdravstvene politi-
ke ključen izziv pri zagotavljanju dostopnosti do zdravstvenega varstva.
Sinteza dostopnosti do zdravstvenega varstva
174 Oddaljenost izvajalca zdravstvenih storitev je predstavljala pomembno
oviro za dostop do zdravstvenega varstva že v 19. stoletju (Jarvis 1852;
Hunter, Shannon in Sambrook 1986). Do leta 1970 je bilo veliko posku-
sov merjenja prostorske dostopnosti storitev zdravstvenega varstva, opre-
delitev področij pomanjkanja izvajalcev zdravstvenih storitev in razkri-
tja socialnih razlik v dostopnosti do storitev zdravstvenega varstva glede
na mestna in podeželska območja (Ciocco in Altman 1954; Morrill, Ea-
rickson in Rees 1970; Elesh in Schollaert 1972; Wennberg in Gittelsohn
1973; Shannon in Dever 1974). To so bila že v tistem času dnevno politič-
na vprašanja. Poročilo U.S. National Advisory Commission on Health
Manpower (1967) navaja, da imajo premožne soseske bistveno večje števi-
lo zdravstvenih delavcev v primerjavi z revnejšimi predeli. Vse to je spod-
budilo, da se je zdravstvena politika začela osredotočati tudi na podežel-
ska in mešana podeželska območja, kljub pomanjkanju konsenza o tem,
kako je najbolje opredeliti prostorsko dostopnost izvajalcev zdravstvenih
storitev (Joseph in Bantock 1982; Connor, Hillson in Krawelski 1995;
Goodman idr. 1997; Fryer idr. 1999; Shi idr. 1999; Fortney, Rost in War-
ren 2000; Luo in Wang 2003a). V istem obdobju je bilo gorivo zelo velika
ovira, kar je povzročilo nastanek redkeje poseljenih območij, ki pa so bila
povezana tudi z upadanjem zdravja prebivalstva in upadanjem zdravstve-
ne delovne sile (Salsberg in Forte 2002).
Zaskrbljenost zaradi slabe dostopnosti do zdravstvenih storitev na
podeželskih območjih je še vedno visoka (Council on Graduate Medical
Education 1998; Heinrich 2001). Dostopnosti do izvajalcev zdravstvenih
storitev na podeželskih območjih, z nekaj izjemami (McGuirk in Porell
1984; Gesler in Meade 1988), analitično niso preučevali vse do sredine se-
demdesetih let preteklega stoletja. Eden od razlogov je, da so intuitivni
