Page 173 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 173
Optimalna lokacija izvajalcev zdravstvene dejavnosti 173
prostorski dimenziji. Razpoložljivost odraža število lokacij zdravstvenih
storitev, med katerimi lahko bolniki izbirajo. Dostopnost pa se nanaša na
razdaljo ali potovalni čas, ki ga potrebujejo bolniki do najbližjega izvajal-
ca zdravstvenih storitev. Razlikovanje med pojmom razpoložljivost in do-
stopnost je v nekaterih primerih nujno potrebno, vendar se moramo po
drugi strani zavedati, da je treba v primeru, ko imamo na voljo več različ-
nih zdravstvenih storitev na istem območju, dimenziji razpoložljivost in
dostopnost obravnavati hkrati. Skupen izraz, ki zajema obe dimenziji in
se je v zadnjem času precej dobro uveljavil tako v zdravstveni geografiji
kot tudi zdravstveni ekonomiki, je pojem prostorska dostopnost (Luo in
Wang 2003a; Guagliardo idr. 2004; Luo 2004).
V splošnem se povpraševanje prebivalstva ne ujema s prostorsko po-
razdelitvijo izvajalcev zdravstvene dejavnosti (Parker in Campbell 1998;
Luo in Wang 2003b; Guagliardo idr. 2004). Cilj zmanjšanja neenakosti
pri dostopu do zdravstvenih storitev še zdaleč ni dosežen. Rosenberg in
Hanlon (1996) navajata, da imajo posamezniki z višjimi dohodki boljši
dostop do družinskih zdravnikov, poleg tega pa ohranjajo višji zdravstve-
ni status in se bolj poslužujejo preventivnega zdravljenja. S. McLafferty
in Wang (2009) navajata, da pri prebivalcih z nižjim socialno-ekonom-
skim položajem odkrijejo posamezne vrste raka v bistveno poznejši fazi.
Zdravje prebivalstva, ki imajo višje dohodke, se izboljšuje hitreje, kar po-
meni, da prebivalci iz različnih socialno-ekonomskih skupin skrbijo za
svoje zdravstveno stanje v različni meri. Izobrazba, zaposlenost, dohodek
in socialna varnost vplivajo na življenjski slog posameznika, ta pa vliva na
zdravje prebivalcev. Poleg tega uporaba zdravil in zdravstvenih storitev
vpliva na obolevnost, umrljivost in pričakovano življenjsko dobo (Wang,
Rosenberg in Lo 2008; McLafferty in Wang 2009; Meliker, Goovaerts
idr. 2009; Meliker, Jacquez idr. 2009). Na dostopnost do zdravstvene-
ga varstva torej močno vpliva okolje, zato ni presenetljivo, da pomanjka-
nje ponudbe zdravstvenega varstva še posebej prizadene podeželje in rev-
ne mestne skupnosti (Rosenblatt in Lishner 1991; Shen 1998; Rosenthal,
Zaslavsky in Newhouse 2005).
Pri razumevanju tega pojava je torej zelo pomembno, da raziskovanje
prostorske dostopnosti poteka v skladu z večdimenzionalnim konceptom
pogojene interakcije med različnimi prostorskimi dejavniki (geografska
lokacija, potovalna razdalja) in drugimi dejavniki (socialno-ekonomski
status, starost, spol in etična pripadnost) (Joseph in Bantock 1984; Mea-
de in Earickson 2000; Wang 2012). Teoretično bi torej morali biti izvajal-
ci zdravstvenih storitev locirani glede na potencialno povpraševanje, to-
rej predvsem na območjih, kjer so potrebe ljudi po zdravstvenem varstvu
prostorski dimenziji. Razpoložljivost odraža število lokacij zdravstvenih
storitev, med katerimi lahko bolniki izbirajo. Dostopnost pa se nanaša na
razdaljo ali potovalni čas, ki ga potrebujejo bolniki do najbližjega izvajal-
ca zdravstvenih storitev. Razlikovanje med pojmom razpoložljivost in do-
stopnost je v nekaterih primerih nujno potrebno, vendar se moramo po
drugi strani zavedati, da je treba v primeru, ko imamo na voljo več različ-
nih zdravstvenih storitev na istem območju, dimenziji razpoložljivost in
dostopnost obravnavati hkrati. Skupen izraz, ki zajema obe dimenziji in
se je v zadnjem času precej dobro uveljavil tako v zdravstveni geografiji
kot tudi zdravstveni ekonomiki, je pojem prostorska dostopnost (Luo in
Wang 2003a; Guagliardo idr. 2004; Luo 2004).
V splošnem se povpraševanje prebivalstva ne ujema s prostorsko po-
razdelitvijo izvajalcev zdravstvene dejavnosti (Parker in Campbell 1998;
Luo in Wang 2003b; Guagliardo idr. 2004). Cilj zmanjšanja neenakosti
pri dostopu do zdravstvenih storitev še zdaleč ni dosežen. Rosenberg in
Hanlon (1996) navajata, da imajo posamezniki z višjimi dohodki boljši
dostop do družinskih zdravnikov, poleg tega pa ohranjajo višji zdravstve-
ni status in se bolj poslužujejo preventivnega zdravljenja. S. McLafferty
in Wang (2009) navajata, da pri prebivalcih z nižjim socialno-ekonom-
skim položajem odkrijejo posamezne vrste raka v bistveno poznejši fazi.
Zdravje prebivalstva, ki imajo višje dohodke, se izboljšuje hitreje, kar po-
meni, da prebivalci iz različnih socialno-ekonomskih skupin skrbijo za
svoje zdravstveno stanje v različni meri. Izobrazba, zaposlenost, dohodek
in socialna varnost vplivajo na življenjski slog posameznika, ta pa vliva na
zdravje prebivalcev. Poleg tega uporaba zdravil in zdravstvenih storitev
vpliva na obolevnost, umrljivost in pričakovano življenjsko dobo (Wang,
Rosenberg in Lo 2008; McLafferty in Wang 2009; Meliker, Goovaerts
idr. 2009; Meliker, Jacquez idr. 2009). Na dostopnost do zdravstvene-
ga varstva torej močno vpliva okolje, zato ni presenetljivo, da pomanjka-
nje ponudbe zdravstvenega varstva še posebej prizadene podeželje in rev-
ne mestne skupnosti (Rosenblatt in Lishner 1991; Shen 1998; Rosenthal,
Zaslavsky in Newhouse 2005).
Pri razumevanju tega pojava je torej zelo pomembno, da raziskovanje
prostorske dostopnosti poteka v skladu z večdimenzionalnim konceptom
pogojene interakcije med različnimi prostorskimi dejavniki (geografska
lokacija, potovalna razdalja) in drugimi dejavniki (socialno-ekonomski
status, starost, spol in etična pripadnost) (Joseph in Bantock 1984; Mea-
de in Earickson 2000; Wang 2012). Teoretično bi torej morali biti izvajal-
ci zdravstvenih storitev locirani glede na potencialno povpraševanje, to-
rej predvsem na območjih, kjer so potrebe ljudi po zdravstvenem varstvu
