Page 222 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 222
Simon Kerma in Matej Vranješ
in pojavne oblike, kot so: ekološko usmerjeni, ekološko in socialno
sprejemljivi, tihi, mirni, nemotorizirani ali netehnizirani, k naravi
usmerjeni, okolju prijazni, ekstenzivni, prilagojeni, nišni, enostavni,
mehki, kakovostni, integrirani, izobraževalni, odgovorni turizem idr.
(Mihalicˇ, 2006, str. 87–90; Weaver, 2006, str. 38–57).
Pojav ekoturizma in nekatere dileme pri njegovem
definiranju
Kriticˇni odgovor na množicˇni turizem in z njim povezane okoljske
apetite turisticˇne »industrije« izhaja iz narašcˇajocˇe globalne ekolo-
ške zavesti in se odraža predvsem v skrbi po ohranjanju kakovostne-
ga okolja. Stališcˇe, da se turizem mora integrirati v zašcˇito in ohra-
njanje narave, zagovarja že Budowski (1976). Takrat se tudi pojavi
222 termin »ekorazvoj«, ki naj služi kot orodje za zmanjšanje škodljivega
vpliva na okolje (Fennell, 2008). Do pojava ekoturizma je tako le še
korak, a nekega konsenza med teoretiki in raziskovalci o tem, kdaj
tocˇno je pojem nastal in kdo ga je prvi uporabil, še ni. Strinjajo se, da
je ekoturizem precej kompleksen fenomen, ki se v razlicˇnih pojavnih
oblikah razvija zdaj že dobrih tridesetih let.
Weaver (2006, str. 192) zacˇetke ekoturizma sredi osemdesetih let
prejšnjega stoletja povezuje z mehiškim krajinskim arhitektom Héc-
torjem Ceballos-Lascuráinom, ki je tudi prvi podal definicijo eko-
turizma. Po njegovem gre za potovanje v relativno nedotaknjeno ali
neokrnjeno naravno okolje z namenom preucˇevanja, obcˇudovanja
in uživanja v lepotah pokrajine, tako v rastlinstvu in živalstvu kakor
tudi v obstojecˇih (preteklih in sedanjih) kulturnih vidikih na obiska-
nem obmocˇju (Ceballos-Lascuráin, 1988, v Weaver, str. 2006). Široka
uporaba pojma sovpada z razvojem paradigme trajnostnega razvo-
ja, pri cˇemer naj bi ekoturizem predstavljal najtrajnostnejšo zvrst ali
obliko turizma oz. celo zavest trajnostnega turizma (Weaver, 2006,
str. 191).
Tudi Fennell (1999, v Weaver, str. 2006) ekoturizem razlaga kot traj-
nostno obliko turizma, ki temelji na naravi in se osredotocˇa pred-
vsem na njeno doživljanje in spoznavanje, je eticˇno usmerjen in
naklonjen lokalnemu prebivalstvu. Ekoturizem tako ne predstavlja
vecˇ zgolj nekega fenomena, temvecˇ vzpostavlja široko akademsko in
prakseološko polje z razlicˇnimi konteksti in perspektivami (druga-
cˇen razvoj na razlicˇnih koncih sveta), kar navsezadnje povzrocˇa tudi
dolocˇene težave pri oblikovanju konsenza o splošno sprejemljivi de-
in pojavne oblike, kot so: ekološko usmerjeni, ekološko in socialno
sprejemljivi, tihi, mirni, nemotorizirani ali netehnizirani, k naravi
usmerjeni, okolju prijazni, ekstenzivni, prilagojeni, nišni, enostavni,
mehki, kakovostni, integrirani, izobraževalni, odgovorni turizem idr.
(Mihalicˇ, 2006, str. 87–90; Weaver, 2006, str. 38–57).
Pojav ekoturizma in nekatere dileme pri njegovem
definiranju
Kriticˇni odgovor na množicˇni turizem in z njim povezane okoljske
apetite turisticˇne »industrije« izhaja iz narašcˇajocˇe globalne ekolo-
ške zavesti in se odraža predvsem v skrbi po ohranjanju kakovostne-
ga okolja. Stališcˇe, da se turizem mora integrirati v zašcˇito in ohra-
njanje narave, zagovarja že Budowski (1976). Takrat se tudi pojavi
222 termin »ekorazvoj«, ki naj služi kot orodje za zmanjšanje škodljivega
vpliva na okolje (Fennell, 2008). Do pojava ekoturizma je tako le še
korak, a nekega konsenza med teoretiki in raziskovalci o tem, kdaj
tocˇno je pojem nastal in kdo ga je prvi uporabil, še ni. Strinjajo se, da
je ekoturizem precej kompleksen fenomen, ki se v razlicˇnih pojavnih
oblikah razvija zdaj že dobrih tridesetih let.
Weaver (2006, str. 192) zacˇetke ekoturizma sredi osemdesetih let
prejšnjega stoletja povezuje z mehiškim krajinskim arhitektom Héc-
torjem Ceballos-Lascuráinom, ki je tudi prvi podal definicijo eko-
turizma. Po njegovem gre za potovanje v relativno nedotaknjeno ali
neokrnjeno naravno okolje z namenom preucˇevanja, obcˇudovanja
in uživanja v lepotah pokrajine, tako v rastlinstvu in živalstvu kakor
tudi v obstojecˇih (preteklih in sedanjih) kulturnih vidikih na obiska-
nem obmocˇju (Ceballos-Lascuráin, 1988, v Weaver, str. 2006). Široka
uporaba pojma sovpada z razvojem paradigme trajnostnega razvo-
ja, pri cˇemer naj bi ekoturizem predstavljal najtrajnostnejšo zvrst ali
obliko turizma oz. celo zavest trajnostnega turizma (Weaver, 2006,
str. 191).
Tudi Fennell (1999, v Weaver, str. 2006) ekoturizem razlaga kot traj-
nostno obliko turizma, ki temelji na naravi in se osredotocˇa pred-
vsem na njeno doživljanje in spoznavanje, je eticˇno usmerjen in
naklonjen lokalnemu prebivalstvu. Ekoturizem tako ne predstavlja
vecˇ zgolj nekega fenomena, temvecˇ vzpostavlja široko akademsko in
prakseološko polje z razlicˇnimi konteksti in perspektivami (druga-
cˇen razvoj na razlicˇnih koncih sveta), kar navsezadnje povzrocˇa tudi
dolocˇene težave pri oblikovanju konsenza o splošno sprejemljivi de-
