Page 225 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 225
Ekoturizem in zavarovana obmocˇja 225
izpostavlja izobraževalni vidik in da si (3) prizadeva za ohranjanje
in varovanje okolja (Nowaczek in Smale, 2010), pri cˇemer je fokus
(eko)turisticˇne izkušnje praviloma naravno, vcˇasih pa tudi kultur-
no okolje (Weaver, 2006). Ucˇenje o okolju in njegovo spoštovanje sta
pricˇakovana rezultata interakcije med turistom in obiskano destina-
cijo, trajnostni cilji ekoturizma pa v tem smislu morajo upoštevati
ekonomski, sociokulturni in okoljski vidik (Perkins in Grace, 2009).
Tako kot še vedno ni docela poenotene in splošno sprejete defi-
nicije ekoturizma, se v literaturi posledicˇno pojavljajo tudi razlicˇne
opredelitve in dolocˇitve profila ekoturista. Skušnjave in nenehne po-
trebe turisticˇne industrije po segmentaciji trga za marketinške na-
mene vecˇkrat privedejo do dileme, kako potegniti locˇnico med raz-
licˇnimi vrstami in oblikami turizma ter med razlicˇnimi profili turi-
stov. Podobno ugotavlja P. Wight (2001) za ekoturizem in ekoturiste.
T. Primožicˇ (2014) primerja študije in tipologije razlicˇnih avtorjev, ki
ekoturiste tipizirajo predvsem po stopnji okoljske ozavešcˇenosti. Na
tej osnovi skuša opredeliti splošni profil ekoturista, ki ga dolocˇi po
starosti, spolu, izobrazbi in statusu ter stroških, elementih (vsebini),
nacˇinu, trajanju in motivih za izbiro ekoturisticˇnega potovanja (Pri-
možicˇ, 2014, str. 30).
A bolj kot poskus dolocˇitve nekega povprecˇnega (in težko dolo-
cˇljivega) profila ekoturista se vendarle zdi primernejša Weaverjeva
tipologija, ki polje ekoturizma (in s tem tudi ekoturistov) umesti v di-
hotomijo dveh idealnih tipov (skrajnosti), to je »tršega« in »mehkej-
šega« (slika 10.1). Trša dimenzija je bolj zavezujocˇa in naslavlja eko-
turiste, katerih glavni motiv je spoznavanje, izobraževanje in prispe-
vanje k ohranjanju naravnega okolja, medtem ko so pri mehkejših
ekoturistih v ospredju opazovanje z interpretacijo, fizicˇna pasivnost
in udobje, pri cˇemer je ohranjanje narave bolj ali manj odvisno od
organizacije same ponudbe (Weaver, 2006, str. 194–201).
Prostorska prilagodljivost ekoturisticˇnih prizorišcˇ
Velika vecˇina definicij ekoturizma, kot povzema Weaver (2006, str.
200), kot primerna prizorišcˇa za to zvrst turizma predpostavlja rela-
tivno nedotaknjena oz. dobro ohranjena naravna okolja. Razvoj raz-
licˇnih oblik ekoturizma od 90-ih let prejšnjega stoletja dalje vecˇino-
ma res stimulira povpraševanje po turisticˇnih produktih, ki prevla-
dujocˇe (ne pa izkljucˇno) vkljucˇujejo raznovrstne vsebine iz narave.
Povpraševanje po turizmu v naravi je tako že vrsto let v stalnem po-
izpostavlja izobraževalni vidik in da si (3) prizadeva za ohranjanje
in varovanje okolja (Nowaczek in Smale, 2010), pri cˇemer je fokus
(eko)turisticˇne izkušnje praviloma naravno, vcˇasih pa tudi kultur-
no okolje (Weaver, 2006). Ucˇenje o okolju in njegovo spoštovanje sta
pricˇakovana rezultata interakcije med turistom in obiskano destina-
cijo, trajnostni cilji ekoturizma pa v tem smislu morajo upoštevati
ekonomski, sociokulturni in okoljski vidik (Perkins in Grace, 2009).
Tako kot še vedno ni docela poenotene in splošno sprejete defi-
nicije ekoturizma, se v literaturi posledicˇno pojavljajo tudi razlicˇne
opredelitve in dolocˇitve profila ekoturista. Skušnjave in nenehne po-
trebe turisticˇne industrije po segmentaciji trga za marketinške na-
mene vecˇkrat privedejo do dileme, kako potegniti locˇnico med raz-
licˇnimi vrstami in oblikami turizma ter med razlicˇnimi profili turi-
stov. Podobno ugotavlja P. Wight (2001) za ekoturizem in ekoturiste.
T. Primožicˇ (2014) primerja študije in tipologije razlicˇnih avtorjev, ki
ekoturiste tipizirajo predvsem po stopnji okoljske ozavešcˇenosti. Na
tej osnovi skuša opredeliti splošni profil ekoturista, ki ga dolocˇi po
starosti, spolu, izobrazbi in statusu ter stroških, elementih (vsebini),
nacˇinu, trajanju in motivih za izbiro ekoturisticˇnega potovanja (Pri-
možicˇ, 2014, str. 30).
A bolj kot poskus dolocˇitve nekega povprecˇnega (in težko dolo-
cˇljivega) profila ekoturista se vendarle zdi primernejša Weaverjeva
tipologija, ki polje ekoturizma (in s tem tudi ekoturistov) umesti v di-
hotomijo dveh idealnih tipov (skrajnosti), to je »tršega« in »mehkej-
šega« (slika 10.1). Trša dimenzija je bolj zavezujocˇa in naslavlja eko-
turiste, katerih glavni motiv je spoznavanje, izobraževanje in prispe-
vanje k ohranjanju naravnega okolja, medtem ko so pri mehkejših
ekoturistih v ospredju opazovanje z interpretacijo, fizicˇna pasivnost
in udobje, pri cˇemer je ohranjanje narave bolj ali manj odvisno od
organizacije same ponudbe (Weaver, 2006, str. 194–201).
Prostorska prilagodljivost ekoturisticˇnih prizorišcˇ
Velika vecˇina definicij ekoturizma, kot povzema Weaver (2006, str.
200), kot primerna prizorišcˇa za to zvrst turizma predpostavlja rela-
tivno nedotaknjena oz. dobro ohranjena naravna okolja. Razvoj raz-
licˇnih oblik ekoturizma od 90-ih let prejšnjega stoletja dalje vecˇino-
ma res stimulira povpraševanje po turisticˇnih produktih, ki prevla-
dujocˇe (ne pa izkljucˇno) vkljucˇujejo raznovrstne vsebine iz narave.
Povpraševanje po turizmu v naravi je tako že vrsto let v stalnem po-
