Page 41 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 41
Verski in romarski turizem 41
srednjem veku pa je bilo med slovenskim prebivalstvom priljubljeno
tudi romanje v Kelmorajn (k relikvijam Köln, Aachen in Trier), kamor
so romali na vsakih sedem let (Kemperl, 2016).
Anticˇna ljudstva so romala v templje in svetišcˇa z namenom opra-
vljanja verskih obredov. Najbolj znano takšno romanje je potekalo
od Aten do Elevsine. Svetišcˇa so se nacˇeloma nahajala v mirnih pre-
delih s cˇistim zrakom in z zeleno naravo. V zgodnjem starem veku so
romarji potovali predvsem na krajše razdalje, dandanes pa postajajo
vse atraktivnejša daljša romarska potovanja (Šorn, 2009). V starem
veku so ljudje potovali predvsem zaradi iskanja ugodnejših razmer
od tistih, ki so jih imeli doma. V tistem obdobju ni bilo gostišcˇ, ki bi
ljudem nudila zavetje in hrano. Potovanja po stari Grcˇiji so bila osre-
dotocˇena predvsem na verske in zdravstvene motive in so vkljucˇeva-
la obisk verskih središcˇ (med najpomembnejšimi romarsko središcˇe
Delfi) ter zdraviliških krajev (npr. Evbeja, Epidavrus). Obcˇasno so lju-
dje »potovali« tudi na ogled športnih prireditev (najprepoznavnejše
so olimpijske igre, Olimpija). Tudi potovanja starih Rimljanov so po-
tekala iz enakih razlogov, verskih in zdravstvenih. Edino prevozno
sredstvo tedanjega cˇasa so bile kocˇije s konjsko vprego (»Zgodovin-
ski razvoj turizma«, 2018).
V srednjem veku so se organizacije romanj odvijale v 11. stoletju,
in sicer s strani križarjev, ki so s svojimi ladjami po morju romarje
popeljali v Jeruzalem, Betlehem in Nazaret (Šorn, 2009). Izmed vseh
oblik potovanj srednjeveškega prebivalstva so romanja zajela najšir-
ši spekter družbe. Romali so vsi, od najnižjega do najvišjega sloja;
romalo je plemstvo, bogato mešcˇanstvo, obrtniki, kmetje, služabniki
in hlapci. Osnovni motiv je bil seveda verski, a je bilo cˇutiti tudi pri-
dih drugih dejavnikov – želja po potovanju, po spoznavanju novih
destinacij, beg pred tegobami doma in podobni motivi (Kosi, 1997).
Kršcˇanske romarje so v preteklosti nastanjali v samostane, kasneje,
ob ustanavljanju »hospicov«, pa so slednji prevzeli funkcijo njihove
nastanitve. Delovali so kot gostišcˇa s prenocˇišcˇem, pogosto poime-
novani tudi »gostoljubna hiša«. Do poznega srednjega veka so bila
prenocˇišcˇa v hospicih brezplacˇna. Le-ti so bili med seboj v vecˇini od-
daljeni za en dan hoje (Šorn, 2009). V 16. stoletju je romanja prekini-
la reformacija, katere cilj je bila preureditev rimskokatoliške Cerkve.
Pri nas je bil najvecˇji zagovornik tega gibanja Primož Trubar, ki je bil
tudi velik nasprotnik romanj (Kemperl, 2016).
Marijanske poti (božje poti, ki povelicˇujejo Marijo) so se razmno-
srednjem veku pa je bilo med slovenskim prebivalstvom priljubljeno
tudi romanje v Kelmorajn (k relikvijam Köln, Aachen in Trier), kamor
so romali na vsakih sedem let (Kemperl, 2016).
Anticˇna ljudstva so romala v templje in svetišcˇa z namenom opra-
vljanja verskih obredov. Najbolj znano takšno romanje je potekalo
od Aten do Elevsine. Svetišcˇa so se nacˇeloma nahajala v mirnih pre-
delih s cˇistim zrakom in z zeleno naravo. V zgodnjem starem veku so
romarji potovali predvsem na krajše razdalje, dandanes pa postajajo
vse atraktivnejša daljša romarska potovanja (Šorn, 2009). V starem
veku so ljudje potovali predvsem zaradi iskanja ugodnejših razmer
od tistih, ki so jih imeli doma. V tistem obdobju ni bilo gostišcˇ, ki bi
ljudem nudila zavetje in hrano. Potovanja po stari Grcˇiji so bila osre-
dotocˇena predvsem na verske in zdravstvene motive in so vkljucˇeva-
la obisk verskih središcˇ (med najpomembnejšimi romarsko središcˇe
Delfi) ter zdraviliških krajev (npr. Evbeja, Epidavrus). Obcˇasno so lju-
dje »potovali« tudi na ogled športnih prireditev (najprepoznavnejše
so olimpijske igre, Olimpija). Tudi potovanja starih Rimljanov so po-
tekala iz enakih razlogov, verskih in zdravstvenih. Edino prevozno
sredstvo tedanjega cˇasa so bile kocˇije s konjsko vprego (»Zgodovin-
ski razvoj turizma«, 2018).
V srednjem veku so se organizacije romanj odvijale v 11. stoletju,
in sicer s strani križarjev, ki so s svojimi ladjami po morju romarje
popeljali v Jeruzalem, Betlehem in Nazaret (Šorn, 2009). Izmed vseh
oblik potovanj srednjeveškega prebivalstva so romanja zajela najšir-
ši spekter družbe. Romali so vsi, od najnižjega do najvišjega sloja;
romalo je plemstvo, bogato mešcˇanstvo, obrtniki, kmetje, služabniki
in hlapci. Osnovni motiv je bil seveda verski, a je bilo cˇutiti tudi pri-
dih drugih dejavnikov – želja po potovanju, po spoznavanju novih
destinacij, beg pred tegobami doma in podobni motivi (Kosi, 1997).
Kršcˇanske romarje so v preteklosti nastanjali v samostane, kasneje,
ob ustanavljanju »hospicov«, pa so slednji prevzeli funkcijo njihove
nastanitve. Delovali so kot gostišcˇa s prenocˇišcˇem, pogosto poime-
novani tudi »gostoljubna hiša«. Do poznega srednjega veka so bila
prenocˇišcˇa v hospicih brezplacˇna. Le-ti so bili med seboj v vecˇini od-
daljeni za en dan hoje (Šorn, 2009). V 16. stoletju je romanja prekini-
la reformacija, katere cilj je bila preureditev rimskokatoliške Cerkve.
Pri nas je bil najvecˇji zagovornik tega gibanja Primož Trubar, ki je bil
tudi velik nasprotnik romanj (Kemperl, 2016).
Marijanske poti (božje poti, ki povelicˇujejo Marijo) so se razmno-
