Page 42 - Lesjak, Miha, Marijana Sikošek, Simon Kerma. Ur. 2020. Tematski turizem: teoretični in aplikativni primeru oblik turizma v svetu in Sloveniji. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 42
Tadeja Jere Jakulin
žile predvsem v obdobju protireformacije in baroka, med 16. in 18.
stoletjem. V tem cˇasu so se dodobra razvila tudi romarska središcˇa
Altötting, Mariazell, Trsat, Guadalupe, Einsideln, Lurd, Santiago in
mnoga druga (Šorn, 2009). Po obdobju reformacije, ki je bila romar-
jem zelo nenaklonjena, so protireformatorski škofje ob pomocˇi re-
dov oživili stara in zgradili nova romarska središcˇa. Protireformacijo
je podprl tudi Ferdinand, ki je kasneje postal cesar (Ferdinand II.),
in na podlagi uveljavitve njegovega odloka iz leta 1626 so morali vsi
nekatoliški plemicˇi zapustiti njegove dedne dežele (Kemperl, 2016).
V cˇasu baroka romanje ni imelo vecˇ le religiozni, temvecˇ tudi eko-
nomski dejavnik. Vsaka župnija je poleg individualnih romanj orga-
nizirala od deset do petnajst romarskih procesij, ki so se odvijale v
cˇasu od maja do septembra.
42 V 17. stoletju so romanja doživela nov razmah, uredili in postavi-
li so veliko romarskih cerkev in nikoli poprej kot tudi nikoli kasneje
romanja niso bila tako množicˇna kot v tistem obdobju, med leto-
ma 1630 in 1770 (Kemperl, 2016). Najverodostojnejši viri, ki pricˇajo o
romanju v 17. in 18. stoletju, so župnijske »matrikule« oziroma opra-
vilniki. »Matrikula je neke vrste liturgicˇni koledar, kamor so župniki
zapisovali, katere naloge so na dolocˇen dan v letu v župniji mora-
li opraviti, torej tudi vse romarske procese.« (Kemperl, 2016, str. 143)
Dober, a nekoliko manj verodostojen vir, ki pricˇa o romanju v no-
vem veku, so tudi župnijske in samostanske kronike, knjige oziroma
popisi cˇudežev in bratovšcˇinske vpisne knjige.
Za obravnavani cˇas 17. in 18. stoletja se je ohranilo izjemno malo
kronik, jih je pa bilo dosti napisanih v 19. stoletju, ko so o cˇudodelnih
ozdravljenjih pisali za nazaj. Ti popisi so dober vir za preucˇevanje
bolezni tistega cˇasa ter za analizo motivov za romanje na dolocˇen
kraj (Kemperl, 2016). Cˇ as vladanja Jožefa II. je bil romarjem najmanj
naklonjen, saj je le-ta z dvornim dekretom leta 1783 odredil ukinitev
vseh procesij in bratovšcˇin, leto dni kasneje pa zaprtje vseh romar-
skih cerkva. To so reševali tako, da so slednje na hitro spreminjali v
župnijske cerkve (Kemperl, 2016).
V 19. in 20. stoletju se je romarski turizem mocˇno moderniziral. K
temu je botroval razvoj prometne infrastrukture in prevoznih sred-
stev. »Z razvojem industrializacije in železniškega prometa v 19. sto-
letju so se pospešila tudi romanja.« (Šorn, 2009, str. 70) Ob povecˇa-
nju števila romarjev se je seveda višal tudi ekonomski interes in na
veliko se je zacˇela graditi nova infrastruktura (namestitveni objekti,
žile predvsem v obdobju protireformacije in baroka, med 16. in 18.
stoletjem. V tem cˇasu so se dodobra razvila tudi romarska središcˇa
Altötting, Mariazell, Trsat, Guadalupe, Einsideln, Lurd, Santiago in
mnoga druga (Šorn, 2009). Po obdobju reformacije, ki je bila romar-
jem zelo nenaklonjena, so protireformatorski škofje ob pomocˇi re-
dov oživili stara in zgradili nova romarska središcˇa. Protireformacijo
je podprl tudi Ferdinand, ki je kasneje postal cesar (Ferdinand II.),
in na podlagi uveljavitve njegovega odloka iz leta 1626 so morali vsi
nekatoliški plemicˇi zapustiti njegove dedne dežele (Kemperl, 2016).
V cˇasu baroka romanje ni imelo vecˇ le religiozni, temvecˇ tudi eko-
nomski dejavnik. Vsaka župnija je poleg individualnih romanj orga-
nizirala od deset do petnajst romarskih procesij, ki so se odvijale v
cˇasu od maja do septembra.
42 V 17. stoletju so romanja doživela nov razmah, uredili in postavi-
li so veliko romarskih cerkev in nikoli poprej kot tudi nikoli kasneje
romanja niso bila tako množicˇna kot v tistem obdobju, med leto-
ma 1630 in 1770 (Kemperl, 2016). Najverodostojnejši viri, ki pricˇajo o
romanju v 17. in 18. stoletju, so župnijske »matrikule« oziroma opra-
vilniki. »Matrikula je neke vrste liturgicˇni koledar, kamor so župniki
zapisovali, katere naloge so na dolocˇen dan v letu v župniji mora-
li opraviti, torej tudi vse romarske procese.« (Kemperl, 2016, str. 143)
Dober, a nekoliko manj verodostojen vir, ki pricˇa o romanju v no-
vem veku, so tudi župnijske in samostanske kronike, knjige oziroma
popisi cˇudežev in bratovšcˇinske vpisne knjige.
Za obravnavani cˇas 17. in 18. stoletja se je ohranilo izjemno malo
kronik, jih je pa bilo dosti napisanih v 19. stoletju, ko so o cˇudodelnih
ozdravljenjih pisali za nazaj. Ti popisi so dober vir za preucˇevanje
bolezni tistega cˇasa ter za analizo motivov za romanje na dolocˇen
kraj (Kemperl, 2016). Cˇ as vladanja Jožefa II. je bil romarjem najmanj
naklonjen, saj je le-ta z dvornim dekretom leta 1783 odredil ukinitev
vseh procesij in bratovšcˇin, leto dni kasneje pa zaprtje vseh romar-
skih cerkva. To so reševali tako, da so slednje na hitro spreminjali v
župnijske cerkve (Kemperl, 2016).
V 19. in 20. stoletju se je romarski turizem mocˇno moderniziral. K
temu je botroval razvoj prometne infrastrukture in prevoznih sred-
stev. »Z razvojem industrializacije in železniškega prometa v 19. sto-
letju so se pospešila tudi romanja.« (Šorn, 2009, str. 70) Ob povecˇa-
nju števila romarjev se je seveda višal tudi ekonomski interes in na
veliko se je zacˇela graditi nova infrastruktura (namestitveni objekti,
