Page 50 - Model SMeART in smernice za poslovno sodelovanje med univerzo in gospodarstvom
P. 50
tin Westbomke
upravljalni ali logistični procesi, medtem ko kibernetski predmeti opisujejo
vse programske ali strojne komponente (Geisberger in Broy, 2012b). Med-
tem ko se k fs nanaša na posamezne, ločeno delujoče sisteme, se povezava
različnih sistemov v smislu proizvodnje imenuje kibernetsko-fizični proi-
zvodni sistemi (k fp s) (Wolf idr., 2017).
Ta vizija sega v devetdeseta leta, ko je Mark Weiser (1995, str. 94) opisal
svojo idejo vseprisotnega računalništva kot »brezšivno integracijo računal-
nikov v svet«. Vse od takrat se interakcija med človekom in računalnikom
običajno izvaja preko grafičnih in drugih uporabniških vmesnikov. Poleg
negativnih vplivov na zdravje lahko trajno delo na zaslonih vpliva na ope-
raterje, glavna pomanjkljivost uporabniških vmesnikov pa je, da zahtevajo
popolno pozornost upravljavca in tako povzročajo izolacijo od okolja. Na-
mesto da bi računalnike prilagajali potrebam ljudi, so se ljudje prisiljeni pri-
lagoditi omejitvam računalniških sistemov. Zamisel o vseprisotnem raču-
nalništvu lahko razumemo kot opustitev prevladujočega koncepta grafič-
nih uporabniških vmesnikov in razvoja v smeri integracije računalnikov v
vsakodnevne predmete (Friedewald idr., 2010, str. 29). Po svoji prvotni ob-
javi leta 1991 je bila zamisel o vseprisotnem računalništvu razširjena na t. i.
internet stvari (io t) (Mattern in Flörkemeier, 2010, str. 1). Vizija interneta
stvari je vključitev predmetov, opremljenih s senzorji in identifikatorji, ki
temeljijo na i p (Weinberger idr., 2016, str. 454). Dodatna integracija sple-
tnih storitev omogoča širok spekter možnosti uporabe: vsakodnevni pred-
meti, katerih funkcionalnost je bila pred tem omejena, nenadoma dobijo
nove, prilagodljive zmogljivosti digitalnih predmetov (Mattern in Flörke-
meier, 2010, 107). Priljubljen primer uporabe interneta stvari so pametne
hišne naprave, ki jih je mogoče upravljati z razdalje, npr. preko aplikacij
na pametnih telefonih, lahko pa delujejo avtonomno, npr. grelnik, ki meri
temperature ali ocenjuje vremensko stanje in s tem ohranja prijetno sobno
temperaturo. Internet stvari na splošno odpira možnost nadzora predme-
tov na daljavo, zbira informacije o okolju in predmetom ter njihovim upo-
rabnikom omogoča dostop do internetnih storitev (Eibl in Gaedke, 2017,
str. 2081).
V literaturi pogosto ni jasno razlikovanje med kibernetsko-fizičnimi si-
stemi (k f s), vseprisotnim računalništvom in internetom stvari ali pa so
omenjeni izrazi uporabljeni celo kot sinonimi. V pričujočih Smernicah se
»k f s« uporablja kot splošni izraz za vse koncepte kljub različnim osre-
dnjim točkam vsakega pojma, ker imajo vsi svoj izvor v isti temeljni viziji
in temeljijo na istih tehnologijah. Čeprav se pogosto uporabljajo kot pri-
ljubljeni izrazi za i 4.0, si je še vedno težko predstavljati, kako točno lah-
50
upravljalni ali logistični procesi, medtem ko kibernetski predmeti opisujejo
vse programske ali strojne komponente (Geisberger in Broy, 2012b). Med-
tem ko se k fs nanaša na posamezne, ločeno delujoče sisteme, se povezava
različnih sistemov v smislu proizvodnje imenuje kibernetsko-fizični proi-
zvodni sistemi (k fp s) (Wolf idr., 2017).
Ta vizija sega v devetdeseta leta, ko je Mark Weiser (1995, str. 94) opisal
svojo idejo vseprisotnega računalništva kot »brezšivno integracijo računal-
nikov v svet«. Vse od takrat se interakcija med človekom in računalnikom
običajno izvaja preko grafičnih in drugih uporabniških vmesnikov. Poleg
negativnih vplivov na zdravje lahko trajno delo na zaslonih vpliva na ope-
raterje, glavna pomanjkljivost uporabniških vmesnikov pa je, da zahtevajo
popolno pozornost upravljavca in tako povzročajo izolacijo od okolja. Na-
mesto da bi računalnike prilagajali potrebam ljudi, so se ljudje prisiljeni pri-
lagoditi omejitvam računalniških sistemov. Zamisel o vseprisotnem raču-
nalništvu lahko razumemo kot opustitev prevladujočega koncepta grafič-
nih uporabniških vmesnikov in razvoja v smeri integracije računalnikov v
vsakodnevne predmete (Friedewald idr., 2010, str. 29). Po svoji prvotni ob-
javi leta 1991 je bila zamisel o vseprisotnem računalništvu razširjena na t. i.
internet stvari (io t) (Mattern in Flörkemeier, 2010, str. 1). Vizija interneta
stvari je vključitev predmetov, opremljenih s senzorji in identifikatorji, ki
temeljijo na i p (Weinberger idr., 2016, str. 454). Dodatna integracija sple-
tnih storitev omogoča širok spekter možnosti uporabe: vsakodnevni pred-
meti, katerih funkcionalnost je bila pred tem omejena, nenadoma dobijo
nove, prilagodljive zmogljivosti digitalnih predmetov (Mattern in Flörke-
meier, 2010, 107). Priljubljen primer uporabe interneta stvari so pametne
hišne naprave, ki jih je mogoče upravljati z razdalje, npr. preko aplikacij
na pametnih telefonih, lahko pa delujejo avtonomno, npr. grelnik, ki meri
temperature ali ocenjuje vremensko stanje in s tem ohranja prijetno sobno
temperaturo. Internet stvari na splošno odpira možnost nadzora predme-
tov na daljavo, zbira informacije o okolju in predmetom ter njihovim upo-
rabnikom omogoča dostop do internetnih storitev (Eibl in Gaedke, 2017,
str. 2081).
V literaturi pogosto ni jasno razlikovanje med kibernetsko-fizičnimi si-
stemi (k f s), vseprisotnim računalništvom in internetom stvari ali pa so
omenjeni izrazi uporabljeni celo kot sinonimi. V pričujočih Smernicah se
»k f s« uporablja kot splošni izraz za vse koncepte kljub različnim osre-
dnjim točkam vsakega pojma, ker imajo vsi svoj izvor v isti temeljni viziji
in temeljijo na istih tehnologijah. Čeprav se pogosto uporabljajo kot pri-
ljubljeni izrazi za i 4.0, si je še vedno težko predstavljati, kako točno lah-
50
