Page 344 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 344
opereta med obema svetovnima vojnama
stopali so v dramskih in glasbeno-scenskih predstavah, kar je bila zgodo-
vinsko pogojena praksa manjših gledališč. Med njimi sta bila tudi Rado
Železnik in Pavel Rasberger, ki sta se ob igralskih vlogah posvečala še reži-
ji dramskih in glasbeno-scenskih del. Stalnega režiserja predstav ustanova
ni zaposlila, najela pa je manjši orkester, ki so ga sestavljali člani maribor-
ske Dravske divizije. Hinko Nučič je kot igralec in upravnik režiral več kot
polovico od petdesetih predstav prve sezone, medtem ko je edino izvede-
no delo v žanru operete režijsko prepustil kolegu igralcu Radu Železniku.7
Hinko Nučič je bil v mladosti igralec ljubiteljskih odrov, kar je pomenilo, da
je igral tako dramska kot lahkotnejša dela z glasbenimi vložki. Njegov prvi
učitelj gledaliških veščin je bil Anton Verovšek, tudi vodja ljubljanske dra-
matične šole Dramatičnega društva, ki ga je na začetku 20. stoletja pripeljal
na oder ljubljanske Drame. Kot nadarjen igralec je s pomočjo deželnega od-
bora na priporočilo Dramatičnega društva in s sredstvi mecenov leta 1905
več mesecev bival na Dunaju, kjer je spremljal predstave vseh pomembnej-
ših dramskih in glasbenih gledališč. To mu je omogočilo spoznavanje ve-
likih vzorov, ki jih je pri svojem delu tudi posnemal ali kako drugače pov-
zemal ter vplival na svoje gledališke kolege. Takšna oblika neformalnega
izobraževanja za gledališki oder je bila zelo razširjena ter za številne igral-
ce in režiserje tudi edina izkušnja z evropsko pomembnimi odri. Igralski
uspehi so Nučiča spodbudili tudi k režijskemu delu, kjer je uspešno debiti-
ral leta 1907. Kmalu se je izkazalo, da v svojih režijah ni bil le koordinator,
kot je to veljalo za starejše poglede na vlogo režije, temveč kot razmišljujoč
umetnik, ki s svojimi usmeritvami poglablja sporočilnost posamezne pred-
stave.8 V sezoni 1908/09 je na oder ljubljanske Drame postavil kar 14 premi-
er, tudi igre s petjem, leto kasneje je postal režiser operet, nato pa je do leta
1912 režiral tudi največja operna dela (Webrovega Čarostrelca, Puccinijevo
La Bohéme, Verdijev Rigoletto idr.).9 Leta 1909 je v Ljubljani prevzel vodenje
dramatične šole, kamor je uspel zvabiti tudi skrite talente ter jih izšolati v
odlične igralce in pevce. Ta šola je vzgojila podmladek, ki je sčasoma popol-
noma nadomestil precej češko obarvan gledališki ansambel. Svoje vzgojno-
-izobraževalno poslanstvo je Nučič nadaljeval tudi v Mariboru, kamor je
7 Vili Ravnjak, ur., Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru (Maribor: Slo-
vensko narodno gledališče, Umetniški kabinet Primož Premzl, 2019), 598.
8 Dušan Moravec, Hinko Nučič, dramski igralec in režiser (Ljubljana: Slovenski gleda-
liški muzej, 2000), 11–24.
9 Hinko Nučič, Igralčeva kronika II (Ljubljana: Knjižnica mestnega gledališča, 1961),
6–57.
342
stopali so v dramskih in glasbeno-scenskih predstavah, kar je bila zgodo-
vinsko pogojena praksa manjših gledališč. Med njimi sta bila tudi Rado
Železnik in Pavel Rasberger, ki sta se ob igralskih vlogah posvečala še reži-
ji dramskih in glasbeno-scenskih del. Stalnega režiserja predstav ustanova
ni zaposlila, najela pa je manjši orkester, ki so ga sestavljali člani maribor-
ske Dravske divizije. Hinko Nučič je kot igralec in upravnik režiral več kot
polovico od petdesetih predstav prve sezone, medtem ko je edino izvede-
no delo v žanru operete režijsko prepustil kolegu igralcu Radu Železniku.7
Hinko Nučič je bil v mladosti igralec ljubiteljskih odrov, kar je pomenilo, da
je igral tako dramska kot lahkotnejša dela z glasbenimi vložki. Njegov prvi
učitelj gledaliških veščin je bil Anton Verovšek, tudi vodja ljubljanske dra-
matične šole Dramatičnega društva, ki ga je na začetku 20. stoletja pripeljal
na oder ljubljanske Drame. Kot nadarjen igralec je s pomočjo deželnega od-
bora na priporočilo Dramatičnega društva in s sredstvi mecenov leta 1905
več mesecev bival na Dunaju, kjer je spremljal predstave vseh pomembnej-
ših dramskih in glasbenih gledališč. To mu je omogočilo spoznavanje ve-
likih vzorov, ki jih je pri svojem delu tudi posnemal ali kako drugače pov-
zemal ter vplival na svoje gledališke kolege. Takšna oblika neformalnega
izobraževanja za gledališki oder je bila zelo razširjena ter za številne igral-
ce in režiserje tudi edina izkušnja z evropsko pomembnimi odri. Igralski
uspehi so Nučiča spodbudili tudi k režijskemu delu, kjer je uspešno debiti-
ral leta 1907. Kmalu se je izkazalo, da v svojih režijah ni bil le koordinator,
kot je to veljalo za starejše poglede na vlogo režije, temveč kot razmišljujoč
umetnik, ki s svojimi usmeritvami poglablja sporočilnost posamezne pred-
stave.8 V sezoni 1908/09 je na oder ljubljanske Drame postavil kar 14 premi-
er, tudi igre s petjem, leto kasneje je postal režiser operet, nato pa je do leta
1912 režiral tudi največja operna dela (Webrovega Čarostrelca, Puccinijevo
La Bohéme, Verdijev Rigoletto idr.).9 Leta 1909 je v Ljubljani prevzel vodenje
dramatične šole, kamor je uspel zvabiti tudi skrite talente ter jih izšolati v
odlične igralce in pevce. Ta šola je vzgojila podmladek, ki je sčasoma popol-
noma nadomestil precej češko obarvan gledališki ansambel. Svoje vzgojno-
-izobraževalno poslanstvo je Nučič nadaljeval tudi v Mariboru, kamor je
7 Vili Ravnjak, ur., Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru (Maribor: Slo-
vensko narodno gledališče, Umetniški kabinet Primož Premzl, 2019), 598.
8 Dušan Moravec, Hinko Nučič, dramski igralec in režiser (Ljubljana: Slovenski gleda-
liški muzej, 2000), 11–24.
9 Hinko Nučič, Igralčeva kronika II (Ljubljana: Knjižnica mestnega gledališča, 1961),
6–57.
342
