Page 348 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 348
opereta med obema svetovnima vojnama
je profesionalni igralci in drugi gledališčniki. Kot talentiran je leta 1898 do-
bil priložnost igrati na odru Deželnega gledališča in dobil manjše, t. i. epi-
zodne vloge v takrat maloštevilnih operetah. Prav slednje je bilo odločilno,
da se je preusmeril na oder nemškega gledališča, preko katerega je našel stik
z manjšimi nemškimi gledališči na Češkem in na Dunaju, kot pevec oziro-
ma igralec manjših operetnih vlog. V sezoni 1907/08 se je vrnil v Ljubljano,
kjer se je na podlagi pridobljenih izkušenj kmalu profiliral v operetnega re-
žiserja.22 K uveljavitvi moderne režije med obema vojnama je največ prispe-
val Milan Skrbinšek (1886–1963), igralec in režiser, diplomant Ottove šole.
Primarno je deloval na dramskih odrih, s primerno izobrazbo in vplivom
na mlajše rodove pa je spodbujal uveljavitev sodobnih režijskih prijemov na
širšem slovenskem prostoru.23 Njegova popotnica mlajšim je zbrana v zapi-
su Moderna režija in tržaški oder, objavljenem v reviji Maska (1920 in 1921),
kjer je med drugim poudaril:
Prvi predpogoj za uspešno režijo je, da režiser delo […] vzljubi ka
kor lastno dete, da se navdušuje zanj. […] ne zadostuje, če je […] li
terarno izobražen, da ima smisel za sceno in da zna psihološko raz
ložiti posamezne značaje, […] režiser mora biti odrski človek, […]
obdarjen z močno avtosugestijo, ki mu omogoči v umetniškem deli
riju vzljubiti dramatično delo tako, […] da čuti vso dinamiko, nje
gova najrahlejša mesta, kakor tudi njegov najsilnejši krik, in ja
sna mu je ona akustična meja, ki je značilna in potrebna za obliko
celote.24
Za režijski napredek je bila zaslužna splošna evropeizacija slovenske-
ga gledališča po prvi svetovni vojni, k čemur so v veliki meri pripomogla
študijska potovanja slovenskih režiserjev in gostovanja takratnih avantgar-
dnih gledališč pri nas.25 Najvplivnejši so bili umetnostni tokovi iz Rusi-
22 V. S., »Povhe Josip«, v Slovenski gledališki leksikon II, ur. Smiljan Samec (Ljubljana:
Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 1972), 541.
23 Traven, »Problemi režiserja v zgodovini slovenskega gledališča«, Gledališki list SNG
Opera Ljubljana, 122; prim. tudi Ciril Debevec, »Vprašanje režiserjev v ljubljanski
Drami«, Mladina 2, št. 8–10 (1925/26), ponatis v Svobodne roke: antologija teoretske
misli o slovenskem gledališču (1899–1979), ur. Blaž Lukan in Primož Jesenko (Ljublja-
na: AGRFT, 2012), 114–115, https://issuu.com/zavodmaska/docs/antologija_web.
24 Milan Skrbinšek, »Moderna režija«, v Svobodne roke: antologija teoretske misli o slo
venskem gledališču (1899–1979), ur. Blaž Lukan in Primož Jesenko (Ljubljana: AGR-
FT, 2012), 99–100, https://issuu.com/zavodmaska/docs/antologija_web.
25 Filip Kalan, »Evropeizacija slovenske gledališke kulture«, v Linhartovo izročilo, ur.
Lojze Filipič (Ljubljana: Drama Slovenskega narodnega gledališča, 1957), 66.
346
je profesionalni igralci in drugi gledališčniki. Kot talentiran je leta 1898 do-
bil priložnost igrati na odru Deželnega gledališča in dobil manjše, t. i. epi-
zodne vloge v takrat maloštevilnih operetah. Prav slednje je bilo odločilno,
da se je preusmeril na oder nemškega gledališča, preko katerega je našel stik
z manjšimi nemškimi gledališči na Češkem in na Dunaju, kot pevec oziro-
ma igralec manjših operetnih vlog. V sezoni 1907/08 se je vrnil v Ljubljano,
kjer se je na podlagi pridobljenih izkušenj kmalu profiliral v operetnega re-
žiserja.22 K uveljavitvi moderne režije med obema vojnama je največ prispe-
val Milan Skrbinšek (1886–1963), igralec in režiser, diplomant Ottove šole.
Primarno je deloval na dramskih odrih, s primerno izobrazbo in vplivom
na mlajše rodove pa je spodbujal uveljavitev sodobnih režijskih prijemov na
širšem slovenskem prostoru.23 Njegova popotnica mlajšim je zbrana v zapi-
su Moderna režija in tržaški oder, objavljenem v reviji Maska (1920 in 1921),
kjer je med drugim poudaril:
Prvi predpogoj za uspešno režijo je, da režiser delo […] vzljubi ka
kor lastno dete, da se navdušuje zanj. […] ne zadostuje, če je […] li
terarno izobražen, da ima smisel za sceno in da zna psihološko raz
ložiti posamezne značaje, […] režiser mora biti odrski človek, […]
obdarjen z močno avtosugestijo, ki mu omogoči v umetniškem deli
riju vzljubiti dramatično delo tako, […] da čuti vso dinamiko, nje
gova najrahlejša mesta, kakor tudi njegov najsilnejši krik, in ja
sna mu je ona akustična meja, ki je značilna in potrebna za obliko
celote.24
Za režijski napredek je bila zaslužna splošna evropeizacija slovenske-
ga gledališča po prvi svetovni vojni, k čemur so v veliki meri pripomogla
študijska potovanja slovenskih režiserjev in gostovanja takratnih avantgar-
dnih gledališč pri nas.25 Najvplivnejši so bili umetnostni tokovi iz Rusi-
22 V. S., »Povhe Josip«, v Slovenski gledališki leksikon II, ur. Smiljan Samec (Ljubljana:
Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, 1972), 541.
23 Traven, »Problemi režiserja v zgodovini slovenskega gledališča«, Gledališki list SNG
Opera Ljubljana, 122; prim. tudi Ciril Debevec, »Vprašanje režiserjev v ljubljanski
Drami«, Mladina 2, št. 8–10 (1925/26), ponatis v Svobodne roke: antologija teoretske
misli o slovenskem gledališču (1899–1979), ur. Blaž Lukan in Primož Jesenko (Ljublja-
na: AGRFT, 2012), 114–115, https://issuu.com/zavodmaska/docs/antologija_web.
24 Milan Skrbinšek, »Moderna režija«, v Svobodne roke: antologija teoretske misli o slo
venskem gledališču (1899–1979), ur. Blaž Lukan in Primož Jesenko (Ljubljana: AGR-
FT, 2012), 99–100, https://issuu.com/zavodmaska/docs/antologija_web.
25 Filip Kalan, »Evropeizacija slovenske gledališke kulture«, v Linhartovo izročilo, ur.
Lojze Filipič (Ljubljana: Drama Slovenskega narodnega gledališča, 1957), 66.
346
