Page 346 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 346
opereta med obema svetovnima vojnama

stave slovenskega odra kreirane z raznolikimi vplivi kot posledica režiser-
jev različnih generacij, vzorov in šol. V širšem umetniškem prostoru sta
funkcijo gledališkega režiserja kot samostojne discipline ob koncu 19. in na
začetku 20. stoletja utemeljila Konstantin Sergejevič Stanislavski in Vladi-
mir Nemirovič-Dančenko v okviru njunega vplivnega umetniškega teatra
v Moskvi, na slovenska tla pa je ob praških vzorih vplivala še sodobna du-
najska gledališka šola, kjer se je izobraževal tudi Borštnik, nato pa t. i. Otto-
va šola (ustanovljena 1886), tesno povezana z dunajskim Burgtheatrom. Nič
manj vpliven ni bil Max Reinhardt (1873–1943), gledališki direktor v Berli-
nu, prav tako eden utemeljiteljev moderne režije, ki je po prvi svetovni voj-
ni deloval na Dunaju, kjer se je izobraževalo več slovenskih gledališčnikov.13

Slovenska gledališka scena se je začela spreminjati in bolj profesiona-
lizirati po letu 1912, ko je vodenje ljubljanske Drame prevzel Oton Župan-
čič, poznavalec evropskega sodobnega gledališča in tisti, ki je pri nas uvelja-
vil novi gledališki koncept. Izobraževanje gledaliških profilov je bilo tako
kot v 19. stoletju še naprej mogoče le v društvenih šolah ali na širšem av-
strijskem prostoru in drugod, kajti prva institucionalna šola za gledališče
je v slovenskem okolju zaživela šele po prvi svetovni vojni v okviru Kon-
servatorija Glasbene matice, namenjena izobraževanju igralcev in pevcev.14
Ugotovitve za področje režije kažejo, da je bil od druge polovice 19. stole-
tja do začetka prve svetovne vojne v glasbeno-gledaliških predstavah uve-
ljavljen profil režiserja, ki je izhajal iz igralskih in/ali pevskih vrst ter v ve-
čini primerov ob režiranju še naprej nastopal v igralskih oziroma pevskih
vlogah. Temu so pripomogle razmere, odvisne od kadrovskih zmožnosti
in pogoste prakse, ki je temeljila na sinergiji dramske in glasbene narav-
nanosti gledališča.15 Kot pravi Janko Traven (1902–1962), dober poznava-
lec zgodnjega obdobja razvoja režije na Slovenskem, so bile predvsem opere
in operete še v prvih dveh desetletjih 20. stoletja plod posnemanja nemških
in čeških predstav, saj so bili njihovi ogledi za večino slovenskih režiserjev
edina gledališka šola. To problematiko je gledališčnik in kritik Adolf Robi-
da (1885–1928) po prvi svetovni vojni opisal kot vpijočo, vlogo režiserja pa,

13 O zgodovini operne režije glej tudi prispevek Darje Koter, »Glasbeno-gledališka re-
žija na Slovenskem: od diletantizma Dramatičnega društva do poskusov profesiona-
lizacije v Deželnem gledališču«, Muzikološki zbornik 46, št. 1 (2010): 57–72, http://
www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CDQYABQG.

14 Barbara Orel, »Dramatično društvo in začetki gledališkega izobraževanja na Sloven-
skem«, v Začetki in dosežki slovenskega gledališča moderne dobe: ob 150-letnici usta­
novitve Dramatičnega društva v Ljubljani, ur. Barbara Orel in Štefan Vevar (Ljublja-
na: Slovenski gledališki inštitut, 2017), 288–307.

15 Koter, »Glasbeno-gledališka režija na Slovenskem«, 71.

344
   341   342   343   344   345   346   347   348   349   350   351