Page 345 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 345
oper etne pr edstave v sng mar ibor med obema svetovnima vojnama ...
med drugimi zvabil številne nadarjene diletante in nato izbrusil njihov ta-
lent do umetniške poustvarjalne ravni.10
Kratek pregled razvoja glasbeno-gledališke režije
Na tem mestu se zdi primerno vsaj na kratko opozoriti na zgodovino in ra-
zvoj režije glasbeno-gledaliških predstav na Slovenskem, kar bi lahko pri-
pomoglo k boljšemu razumevanju pričujoče teme. Prvi režiser v današnjem
pomenu besede, dejansko pa bolj kot ne koordinator (imenovali so ga tudi
»ravnavec« in »narejavec«11) dogajanja na odru in zaodrju, je bil Josip Nol-
li (1841–1902), operni pevec, dramatik in publicist ter vodilni člen ljubljan-
skega Dramatičnega društva (ustanovljeno 1867). Takšen lik ni bil v gle-
dališkem prostoru nikakršna posebnost, prej obratno: po čeških vzorih je
vlogo vodje predstav opravljal gledališki diletant, ki je bil hkrati ravnatelj,
igralec, pevec in kreator vsega odrskega dogajanja. Omenjena praksa je v
manjših, tudi profesionalnih gledališčih veljala do 20. stoletja. Uveljavljeno
je bilo tudi to, da so igralci in pevci ob nastopu službe podpisali pogodbo o
sodelovanju v dramskih in glasbeno-gledaliških predstavah, kar je veljalo
še v obdobju med obema vojnama. Prvi šolani igralec in režiser je bil Igna-
cij Borštnik (1858–1919), ki je v slovenski prostor vnesel sodobne režijske pri-
jeme dunajske šole z realističnimi in naturalističnimi elementi metod Ru-
dolfa Tyrolta, igralca Burgtheatra. Borštnik na glasbeno področje skorajda
ni posegal, pač pa so profesionalno oblikovane režijske novosti v operni an-
sambel v Ljubljani prevzeli njegovi nasledniki, večinoma Čehi, kot je bil
Rudolf Inemann (1861–1907), delujoči pod vplivom rojaka, pedagoga in vo-
dilnega režiserja češkega realizma Josefa Šmaha, ki je postavljal tudi operna
dela.12 Na prehodu stoletij in do prve svetovne vojne so bile glasbene pred-
10 Moravec, Hinko Nučič, dramski igralec in režiser, 40.
11 O tem poroča Janko Traven v članku »Problemi režiserja v zgodovini slovenske-
ga gledališča« v Gledališkem listu SNG Opera Ljubljana 31, št. 5 (1951/52): 114–22,
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TEJIWDAQ; ponatis v Svobodne
roke: antologija teoretske misli o slovenskem gledališču (1899–1979), ur. Blaž Lukan
in Primož Jesenko (Ljubljana: AGRFT, 2012), 117–8, https://issuu.com/zavodmaska/
docs/antologija_web.
12 Josef Šmaha (1848–1915), igralec, režiser, pedagog in dramatik, se je v osemdesetih
letih 19. stoletja profiliral v enega najvidnejših dramskih in opernih režiserjev svoje-
ga časa. Gostoval je v ZDA in v številnih gledališčih Evrope, tudi v Zagrebu. Njegov
vpliv je še naraščal po letu 1892, ko je poučeval na dramski šoli praškega Narodne-
ga gledališča, od leta 1902 pa je vodil zasebno igralsko šolo za operne umetnike in
igralce. Glej v: Jindřich Vodák, Tváře českých herců: Od Josefa Jiřího Kolára k Vlasto
vi Burianovi [Obrazi čeških igralcev: od Josefa Jiříja Kolárja do Vlaste Burian] (Pra-
ga: Orbis, 1967), 87–9.
343
med drugimi zvabil številne nadarjene diletante in nato izbrusil njihov ta-
lent do umetniške poustvarjalne ravni.10
Kratek pregled razvoja glasbeno-gledališke režije
Na tem mestu se zdi primerno vsaj na kratko opozoriti na zgodovino in ra-
zvoj režije glasbeno-gledaliških predstav na Slovenskem, kar bi lahko pri-
pomoglo k boljšemu razumevanju pričujoče teme. Prvi režiser v današnjem
pomenu besede, dejansko pa bolj kot ne koordinator (imenovali so ga tudi
»ravnavec« in »narejavec«11) dogajanja na odru in zaodrju, je bil Josip Nol-
li (1841–1902), operni pevec, dramatik in publicist ter vodilni člen ljubljan-
skega Dramatičnega društva (ustanovljeno 1867). Takšen lik ni bil v gle-
dališkem prostoru nikakršna posebnost, prej obratno: po čeških vzorih je
vlogo vodje predstav opravljal gledališki diletant, ki je bil hkrati ravnatelj,
igralec, pevec in kreator vsega odrskega dogajanja. Omenjena praksa je v
manjših, tudi profesionalnih gledališčih veljala do 20. stoletja. Uveljavljeno
je bilo tudi to, da so igralci in pevci ob nastopu službe podpisali pogodbo o
sodelovanju v dramskih in glasbeno-gledaliških predstavah, kar je veljalo
še v obdobju med obema vojnama. Prvi šolani igralec in režiser je bil Igna-
cij Borštnik (1858–1919), ki je v slovenski prostor vnesel sodobne režijske pri-
jeme dunajske šole z realističnimi in naturalističnimi elementi metod Ru-
dolfa Tyrolta, igralca Burgtheatra. Borštnik na glasbeno področje skorajda
ni posegal, pač pa so profesionalno oblikovane režijske novosti v operni an-
sambel v Ljubljani prevzeli njegovi nasledniki, večinoma Čehi, kot je bil
Rudolf Inemann (1861–1907), delujoči pod vplivom rojaka, pedagoga in vo-
dilnega režiserja češkega realizma Josefa Šmaha, ki je postavljal tudi operna
dela.12 Na prehodu stoletij in do prve svetovne vojne so bile glasbene pred-
10 Moravec, Hinko Nučič, dramski igralec in režiser, 40.
11 O tem poroča Janko Traven v članku »Problemi režiserja v zgodovini slovenske-
ga gledališča« v Gledališkem listu SNG Opera Ljubljana 31, št. 5 (1951/52): 114–22,
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TEJIWDAQ; ponatis v Svobodne
roke: antologija teoretske misli o slovenskem gledališču (1899–1979), ur. Blaž Lukan
in Primož Jesenko (Ljubljana: AGRFT, 2012), 117–8, https://issuu.com/zavodmaska/
docs/antologija_web.
12 Josef Šmaha (1848–1915), igralec, režiser, pedagog in dramatik, se je v osemdesetih
letih 19. stoletja profiliral v enega najvidnejših dramskih in opernih režiserjev svoje-
ga časa. Gostoval je v ZDA in v številnih gledališčih Evrope, tudi v Zagrebu. Njegov
vpliv je še naraščal po letu 1892, ko je poučeval na dramski šoli praškega Narodne-
ga gledališča, od leta 1902 pa je vodil zasebno igralsko šolo za operne umetnike in
igralce. Glej v: Jindřich Vodák, Tváře českých herců: Od Josefa Jiřího Kolára k Vlasto
vi Burianovi [Obrazi čeških igralcev: od Josefa Jiříja Kolárja do Vlaste Burian] (Pra-
ga: Orbis, 1967), 87–9.
343
