Page 349 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 349
oper etne pr edstave v sng mar ibor med obema svetovnima vojnama ...
je, šole Bauhaus in Weimarja. Nova ruska gledališka šola Opernega studia
Bolšoj teatra (ustanovljena 1918), je ustoličila pomen partiture, ki je posta-
la vplivnejša od libreta in je dejansko uravnavala odrsko dogajanje. Metoda
»duhovnega realizma« Stanislavskega, ki je oplajala modernizem in avant
gardo oziroma naturalizem, simbolizem in konstruktivizem, je temeljila
na poglobljeni refleksiji sporočilnosti glasbe ter bila usmerjena k združeva-
nju miselnih, glasbenih in gibalnih elementov. Še bolj naklonjen abstrakci-
ji je bil Vsevolod Emilevič Mejerhold v St. Petersburgu. Slednji je s svojimi
eksperimentalnimi in psihološko ter simbolistično poglobljenimi režijami
postal vzor mnogim opernim in operetnim režiserjem, še posebno po letu
1922, ko je odprl lastno gledališko šolo. Nič manj vplivna nista bila že ome-
njeni Max Reinhardt v Berlinu in nato na Dunaju, ki je leta 1928 v okvi-
ru Visoke šole za glasbo in upodabljajočo umetnost ustanovil seminar za
igralstvo in režijo. Proslavil se je tako z intimnejšimi kot širokopoteznimi
stvaritvami in velja za enega najvplivnejših režiserjev prve polovice 20. sto-
letja, čigar delo je odsevalo tudi po drugi svetovni vojni.26 Med najvidnej-
še avantgardne predstave štejemo tudi odrska dela pod vplivom nemškega
Bauhausa (med 1919 in 1933), ki je poosebljal celostno umetnino in nagnje-
nost k eksperimentom ter skladnost z ekspresionizmom, novim objekti-
vizmom in konstruktivizmom. To je najbolj skladno z najaktualnejšimi
opernimi predstavami Kroll opere v Berlinu po letu 1927 (npr. I. Stravinski
– Oedipus Rex, E. Křenek – Der Diktator, P. Hindemith – Cardillac, J. Jana-
ček – Aus einem Totenhaus idr.) pod vodstvom dirigenta Otta Klempererja
(1885–1973).27 Do vzpona nacizma po letu 1930, ko je bil razvoj avantgardnih
tokov na gledališkem področju prekinjen, je živahna sodobna operna sce-
na živela tudi v Bayreuthu pod taktirko Siegfrieda Wagnerja (1869–1930).28
Ugotovitve o režijskih značilnosti glasbenih predstav v ljubljanski Ope-
ri kažejo, da le-te v prvih povojnih letih niso bile tako sodobne kot dramske
in niso presegle predvojnih manir. Prav tako je bil režiser po stroki pravi-
loma igralec/pevec in priučeni režiser. V opernih in operetnih predstavah
so večinoma delovali režiserji ljubljanske Drame, ki pa so to delo omalo-
važevali, saj v njem niso našli pravega izziva.29 Prva izjema je bil Osip Šest
26 Prim. Darja Koter, »Razvoj profila gledališkega in opernega režiserja na Slovenskem
med obema vojnama«, Muzikološki zbornik 46, št. 2 (2010): 112, http://www.dlib.
si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UOH5OBYE.
27 Prim. Peter Heyworth, Otto Klemperer, his life and times (Cambridge: Cambridge
University Press, 1983).
28 Koter, »Razvoj profila gledališkega in opernega režiserja«, 111–3.
29 Ibid., 115.
347
je, šole Bauhaus in Weimarja. Nova ruska gledališka šola Opernega studia
Bolšoj teatra (ustanovljena 1918), je ustoličila pomen partiture, ki je posta-
la vplivnejša od libreta in je dejansko uravnavala odrsko dogajanje. Metoda
»duhovnega realizma« Stanislavskega, ki je oplajala modernizem in avant
gardo oziroma naturalizem, simbolizem in konstruktivizem, je temeljila
na poglobljeni refleksiji sporočilnosti glasbe ter bila usmerjena k združeva-
nju miselnih, glasbenih in gibalnih elementov. Še bolj naklonjen abstrakci-
ji je bil Vsevolod Emilevič Mejerhold v St. Petersburgu. Slednji je s svojimi
eksperimentalnimi in psihološko ter simbolistično poglobljenimi režijami
postal vzor mnogim opernim in operetnim režiserjem, še posebno po letu
1922, ko je odprl lastno gledališko šolo. Nič manj vplivna nista bila že ome-
njeni Max Reinhardt v Berlinu in nato na Dunaju, ki je leta 1928 v okvi-
ru Visoke šole za glasbo in upodabljajočo umetnost ustanovil seminar za
igralstvo in režijo. Proslavil se je tako z intimnejšimi kot širokopoteznimi
stvaritvami in velja za enega najvplivnejših režiserjev prve polovice 20. sto-
letja, čigar delo je odsevalo tudi po drugi svetovni vojni.26 Med najvidnej-
še avantgardne predstave štejemo tudi odrska dela pod vplivom nemškega
Bauhausa (med 1919 in 1933), ki je poosebljal celostno umetnino in nagnje-
nost k eksperimentom ter skladnost z ekspresionizmom, novim objekti-
vizmom in konstruktivizmom. To je najbolj skladno z najaktualnejšimi
opernimi predstavami Kroll opere v Berlinu po letu 1927 (npr. I. Stravinski
– Oedipus Rex, E. Křenek – Der Diktator, P. Hindemith – Cardillac, J. Jana-
ček – Aus einem Totenhaus idr.) pod vodstvom dirigenta Otta Klempererja
(1885–1973).27 Do vzpona nacizma po letu 1930, ko je bil razvoj avantgardnih
tokov na gledališkem področju prekinjen, je živahna sodobna operna sce-
na živela tudi v Bayreuthu pod taktirko Siegfrieda Wagnerja (1869–1930).28
Ugotovitve o režijskih značilnosti glasbenih predstav v ljubljanski Ope-
ri kažejo, da le-te v prvih povojnih letih niso bile tako sodobne kot dramske
in niso presegle predvojnih manir. Prav tako je bil režiser po stroki pravi-
loma igralec/pevec in priučeni režiser. V opernih in operetnih predstavah
so večinoma delovali režiserji ljubljanske Drame, ki pa so to delo omalo-
važevali, saj v njem niso našli pravega izziva.29 Prva izjema je bil Osip Šest
26 Prim. Darja Koter, »Razvoj profila gledališkega in opernega režiserja na Slovenskem
med obema vojnama«, Muzikološki zbornik 46, št. 2 (2010): 112, http://www.dlib.
si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UOH5OBYE.
27 Prim. Peter Heyworth, Otto Klemperer, his life and times (Cambridge: Cambridge
University Press, 1983).
28 Koter, »Razvoj profila gledališkega in opernega režiserja«, 111–3.
29 Ibid., 115.
347
