Page 421 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 421
po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne« po drugi svetovni vojni ...
opera (16. 1. 1996); L. Bernstein: West side story (26. 2. 2000); F. Loewe: My
fair lady (30. 1. 2015); P. Quilter: Glorious! (11. 11. 2016); M. Yeston: Titanik
(18. 5. 2018)).110
Operni režiser Emil Frelih, ki je pri zadnji predstavi mariborskega
Operetnega ansambla leta 1957 sodeloval kot gost, je že tedaj zapisal, da se
ne gre ozirati na politiko ali »umetniške snobe«, saj so mnoga operna gle-
dališča po svetu, ki so že od prvih začetkov obdržala v svojem repertoarju
dobre klasične operete,
brez strahu nadaljevala s svojo staro in preizkušeno repertoarno
politiko, ki jim opereta še danes ni nikakršna spotika v njihovem
umetniškem prizadevanju: zmagali so pamet, okus in kvaliteta.111
Čas je sicer prinesel svoje – napredek v umetnosti, »a vendar ne zame
tujemo starih umetnin in stare tehnike, saj so vendarle doprinos kulturnemu
in tehničnemu razvoju človeštva«.112
Če je opereta »s svojo dinamičnostjo prenesla zelo različne horizonte re
cipientskih pričakovanj (to je za množično kulturo gotovo conditio sine qua
non)« in bila odziv na stvarnost svojega časa,113 je postala na Slovenskem
po drugi svetovni vojni zgolj »indikator« odkrivanja (ne)pripadnosti naši
novi ideološko-politični stvarnosti oz. sredstvo in orožje razkrivanja nje-
nih »sovražnikov«. Malokdo si je upal svojo poklicno kariero postaviti za-
radi operete na kocko, oblast pa se je prav gotovo zavedala tudi »nevarno
sti« njene, v izvoru kritično-satirične osti.114
110 Prim. »Popis uprizoritev«, v Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru:
drama, opera, balet: 1919–2019, ur. Vili Ravnjak (Maribor: Slovensko narodno gle-
dališče; Umetniški kabinet Primož Premzl, 2019), 625–36.
111 Emil Frelih, »Opereta in njen kulturni pomen«, Operetni ansambel [Gledališki list,
op. p.], sezona 1956–57 [Schubert-Berté: Pri treh mladenkah, premiera 16. 3. 1957,
op. p.], [10–1].
112 Ibid.
113 »Formalna odprtost (petje, ples, dramska akcija, čisto glasbene pasaže) in težnja po
aktualnosti sta ji omogočili homologizacijo v sila različnih duhovnih podnebjih. Prije
la se je na uživaškem Dunaju, z odprtimi koraki so jo sprejeli v prusaško strogem Berli
nu, pred njo so v londonskem Savoyu pokleknili konservativni in liberalni Angleži vik
torijansko-edvardijanske epohe … Celo zagonetni Slovani so jo kmalu posvojili. Prav
tako je nezanemarlivo vplivala na temperamentne Špance […]. Opereta je pač bila od
ziv na stvarnost.« Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, 257.
114 »Offenbachova pikra 'referencialnost', ki se je odlikovala z vsestransko predrznostjo,
je bila sicer neposnemljiva v svoji širini oziroma kompleksnosti, toda tudi drugi (vele)
mojstri žanra so dovolj duhovito kazali na to ali ono aktualno posameznost in razkri
vali, kaj se pravzaprav skriva zadaj.« Ibid., 258.
419
opera (16. 1. 1996); L. Bernstein: West side story (26. 2. 2000); F. Loewe: My
fair lady (30. 1. 2015); P. Quilter: Glorious! (11. 11. 2016); M. Yeston: Titanik
(18. 5. 2018)).110
Operni režiser Emil Frelih, ki je pri zadnji predstavi mariborskega
Operetnega ansambla leta 1957 sodeloval kot gost, je že tedaj zapisal, da se
ne gre ozirati na politiko ali »umetniške snobe«, saj so mnoga operna gle-
dališča po svetu, ki so že od prvih začetkov obdržala v svojem repertoarju
dobre klasične operete,
brez strahu nadaljevala s svojo staro in preizkušeno repertoarno
politiko, ki jim opereta še danes ni nikakršna spotika v njihovem
umetniškem prizadevanju: zmagali so pamet, okus in kvaliteta.111
Čas je sicer prinesel svoje – napredek v umetnosti, »a vendar ne zame
tujemo starih umetnin in stare tehnike, saj so vendarle doprinos kulturnemu
in tehničnemu razvoju človeštva«.112
Če je opereta »s svojo dinamičnostjo prenesla zelo različne horizonte re
cipientskih pričakovanj (to je za množično kulturo gotovo conditio sine qua
non)« in bila odziv na stvarnost svojega časa,113 je postala na Slovenskem
po drugi svetovni vojni zgolj »indikator« odkrivanja (ne)pripadnosti naši
novi ideološko-politični stvarnosti oz. sredstvo in orožje razkrivanja nje-
nih »sovražnikov«. Malokdo si je upal svojo poklicno kariero postaviti za-
radi operete na kocko, oblast pa se je prav gotovo zavedala tudi »nevarno
sti« njene, v izvoru kritično-satirične osti.114
110 Prim. »Popis uprizoritev«, v Sto let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru:
drama, opera, balet: 1919–2019, ur. Vili Ravnjak (Maribor: Slovensko narodno gle-
dališče; Umetniški kabinet Primož Premzl, 2019), 625–36.
111 Emil Frelih, »Opereta in njen kulturni pomen«, Operetni ansambel [Gledališki list,
op. p.], sezona 1956–57 [Schubert-Berté: Pri treh mladenkah, premiera 16. 3. 1957,
op. p.], [10–1].
112 Ibid.
113 »Formalna odprtost (petje, ples, dramska akcija, čisto glasbene pasaže) in težnja po
aktualnosti sta ji omogočili homologizacijo v sila različnih duhovnih podnebjih. Prije
la se je na uživaškem Dunaju, z odprtimi koraki so jo sprejeli v prusaško strogem Berli
nu, pred njo so v londonskem Savoyu pokleknili konservativni in liberalni Angleži vik
torijansko-edvardijanske epohe … Celo zagonetni Slovani so jo kmalu posvojili. Prav
tako je nezanemarlivo vplivala na temperamentne Špance […]. Opereta je pač bila od
ziv na stvarnost.« Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, 257.
114 »Offenbachova pikra 'referencialnost', ki se je odlikovala z vsestransko predrznostjo,
je bila sicer neposnemljiva v svoji širini oziroma kompleksnosti, toda tudi drugi (vele)
mojstri žanra so dovolj duhovito kazali na to ali ono aktualno posameznost in razkri
vali, kaj se pravzaprav skriva zadaj.« Ibid., 258.
419
