Page 420 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 420
opereta med obema svetovnima vojnama
tak duh, kakor se uobličuje pri vrhuncih slovenske kulture, nikakor
ni nepomemben za celoten zgodovinski položaj Slovencev. S tem
tonom duha, kakor ga nahajamo tudi pri Pirjevcu, pa se ne ujema
Pirjevčeva skrb za usodo slovenstva. […] Kako naj slovenstvo sto
ji na lastnih nogah, če se umika bistveni ustvarjalnosti, kar sega v
samo jedro političnega problema Slovencev? Kaj ni tak duh tisto go
rovje slovenskih pomislekov, pod katerim začaran spi Kralj Matjaž
s svojo vojsko?!106
Riklin ugotavlja, da je stihija komunizma globoko sorodna religiozni
izkušnji prav zaradi njegovih ateističnih teženj. Gre, kot pravi, za preozko
percepcijo sveta, za dojemanje sveta kot nečesa preprostega, neproblematič-
nega.107 Dodatna privlačnost komunistične vere je bilo za intelektualce prav
to, da – v nasprotju s svojimi konkurentkami – ni pretrgala z znanstvenimi
ideali, še več, prizadevala si je za njihovo udejanjenje.108
Že nadaljnja pot operete po letu 1987, ko se je zopet pojavila na
mariborskem odru, je dokaz, da njena aktualnost ne bo kar tako minila.
Vsaj devet so jih izvedli tam do danes. Sledile so si v zaporedju: J. Strauss
ml.: Netopir (6. 2. 1987);109 F. Lehár: Vesela vdova (26. 4. 1989); E. Kálmán:
Kneginja čardaša (21. 12. 1991); R. Benatzky: Pri belem konjičku (16. 2. 1996);
F. Lehár: Dežela smehljaja (1. 1. 1997); J. Ipavec: Princesa vrtoglavka (29.
11. 1997); J. Strauss ml.: Netopir (19. 12. 1998); F. Lehár: Vesela vdova (16. 3.
2012); R. Gobec: Planinska roža (20. 1. 2019). Izmenjavale so se sicer s so-
dobnejšimi muzikali, z žanrom, ki pa je ni zamenjal, ampak le dopolnil (M.
Leigh: Človek iz Manče (4. 6. 1988); F. Loewe: My fair Lady (12. 10. 1990); J.
Bock: Goslač na strehi (30. 1. 1994); M. Vezovišek: TV Faust – rock'n'roll
106 Ibid., 301.
107 Urša Zabukovec, »Mihail Riklin o kulturi in terorju. O iluzijah intelektualcev in na-
logah filozofov«, v: Mihail Riklin, Svoboda in prepoved. Kultura v času terorja (Ljub
ljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2015), 249.
108 Ibid., 250.
109 Leta 1984 je prevzel umetniško vodstvo mariborske Opere dr. Henrik Neubauer, ki
je pri načrtovanju repertoarja naslednjih sezon med drugim predlagal tudi izved-
bo Straussove operete Netopir. Programski svet, v katerem je bila poleg hišnih glas-
benikov in pevcev tudi muzikologinja dr. Manica Špendal, predsednik pa dr. Bruno
Hartman, je program, vključno z opereto, brez zadržkov podprl. S soglasjem pro-
gramskega sveta je bila že ob koncu sezone 1985/86 izbrana ustvarjalna ekipa ter v
soglasju z dirigentom Urošem Lajovcem pripravljena tudi zasedba vseh vlog. Študij
operete se je začel še pred poletnimi počitnicami. Po uspešno opravljenem delu sana-
cije mariborske Opere in baleta je 15. oktobra 1986 postal novi umetniški vodja mag.
Stane Jurgec in premiera je bila 6. februarja 1987. Prim. in gl. več o tem: Neubaue r,
Opereta v Sloveniji, 127.
418
tak duh, kakor se uobličuje pri vrhuncih slovenske kulture, nikakor
ni nepomemben za celoten zgodovinski položaj Slovencev. S tem
tonom duha, kakor ga nahajamo tudi pri Pirjevcu, pa se ne ujema
Pirjevčeva skrb za usodo slovenstva. […] Kako naj slovenstvo sto
ji na lastnih nogah, če se umika bistveni ustvarjalnosti, kar sega v
samo jedro političnega problema Slovencev? Kaj ni tak duh tisto go
rovje slovenskih pomislekov, pod katerim začaran spi Kralj Matjaž
s svojo vojsko?!106
Riklin ugotavlja, da je stihija komunizma globoko sorodna religiozni
izkušnji prav zaradi njegovih ateističnih teženj. Gre, kot pravi, za preozko
percepcijo sveta, za dojemanje sveta kot nečesa preprostega, neproblematič-
nega.107 Dodatna privlačnost komunistične vere je bilo za intelektualce prav
to, da – v nasprotju s svojimi konkurentkami – ni pretrgala z znanstvenimi
ideali, še več, prizadevala si je za njihovo udejanjenje.108
Že nadaljnja pot operete po letu 1987, ko se je zopet pojavila na
mariborskem odru, je dokaz, da njena aktualnost ne bo kar tako minila.
Vsaj devet so jih izvedli tam do danes. Sledile so si v zaporedju: J. Strauss
ml.: Netopir (6. 2. 1987);109 F. Lehár: Vesela vdova (26. 4. 1989); E. Kálmán:
Kneginja čardaša (21. 12. 1991); R. Benatzky: Pri belem konjičku (16. 2. 1996);
F. Lehár: Dežela smehljaja (1. 1. 1997); J. Ipavec: Princesa vrtoglavka (29.
11. 1997); J. Strauss ml.: Netopir (19. 12. 1998); F. Lehár: Vesela vdova (16. 3.
2012); R. Gobec: Planinska roža (20. 1. 2019). Izmenjavale so se sicer s so-
dobnejšimi muzikali, z žanrom, ki pa je ni zamenjal, ampak le dopolnil (M.
Leigh: Človek iz Manče (4. 6. 1988); F. Loewe: My fair Lady (12. 10. 1990); J.
Bock: Goslač na strehi (30. 1. 1994); M. Vezovišek: TV Faust – rock'n'roll
106 Ibid., 301.
107 Urša Zabukovec, »Mihail Riklin o kulturi in terorju. O iluzijah intelektualcev in na-
logah filozofov«, v: Mihail Riklin, Svoboda in prepoved. Kultura v času terorja (Ljub
ljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2015), 249.
108 Ibid., 250.
109 Leta 1984 je prevzel umetniško vodstvo mariborske Opere dr. Henrik Neubauer, ki
je pri načrtovanju repertoarja naslednjih sezon med drugim predlagal tudi izved-
bo Straussove operete Netopir. Programski svet, v katerem je bila poleg hišnih glas-
benikov in pevcev tudi muzikologinja dr. Manica Špendal, predsednik pa dr. Bruno
Hartman, je program, vključno z opereto, brez zadržkov podprl. S soglasjem pro-
gramskega sveta je bila že ob koncu sezone 1985/86 izbrana ustvarjalna ekipa ter v
soglasju z dirigentom Urošem Lajovcem pripravljena tudi zasedba vseh vlog. Študij
operete se je začel še pred poletnimi počitnicami. Po uspešno opravljenem delu sana-
cije mariborske Opere in baleta je 15. oktobra 1986 postal novi umetniški vodja mag.
Stane Jurgec in premiera je bila 6. februarja 1987. Prim. in gl. več o tem: Neubaue r,
Opereta v Sloveniji, 127.
418
