Page 418 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 418
opereta med obema svetovnima vojnama
mi izbiramo taka, ki so po snoveh in vprašanjih, ki jih zastavljajo,
temu okolju bliže, ki so aktualnejše 'zrcalo'.96
V nasprotju z opero je zato dobila etikete, ki so bile bolj izgovori kot
kaj drugega, češ da je vprašljiva njena estetska vrednost in da je kič. Če so
lahko opero žrtvovali na račun operete med obema vojnama v korist dra-
me, to z vidika nove ideologije po drugi svetovni vojni ni bilo več mogoče,
kljub temu da je tudi opera
v slovenskem kulturnopolitičnem socialističnem imaginariju velja
la za popolni ideološki anahron, dekadenten in redundanten ter z
vidika socialističnega razumevanja družbene stratifikacije vprašlji
vega poslanstva za 'narod združenega dela'.«97
Zato je pri nas o kulturni politiki odločala literarno-dramska elita, ki
je na sodobna glasbena dela gledala s povsem svojega zornega kota. Naci-
onalna kultura, socialistični realizem, pa tudi modernizem so se v drami
očitno lažje uveljavili in na bistveno drugačen način kot v glasbi oziroma v
operi. Tudi opera je bila namreč »v naprezanju po nacionalno-reprezenta
tivni vlogi za socializem neprepričljiva«.98 Kljub temu je ostala nedotakljiva,
saj je bila v 19. stoletju »doživljana kot kronska umetnostna forma (predvsem
zaradi fascinantne kompleksnosti in sugestivne spektakularnosti)« in ker je
v sleherni etablirani nacionalni kulturi imela poseben status. Bila
je svojevrsten emblem: dokazovala je tako umetniško zmogljivost
(terjala je veliko uprizoritveno 'infrastrukturo') kot tudi recepcijsko
dozorelost oziroma kultiviranost narodnega občestva.«99
Tudi sistem samoupravljanja in delitve se je uveljavljal v kulturni usta
novi pod mnogo težjimi pogoji kot kjerkoli druge, saj »tu na primer ni
čvrstejših meril za vrednotenje umetniškega dela«, je bil prepričan upravnik
Krajnčič, ki si je edini poleg dr. Danila Požarja upal v operetni polemiki reči
bobu bob: »Najteže pa je z birokratizmom. Ta ni pognal nikjer tako globokih
korenin in ni nikjer tako trdoživ kot prav na tem področju dejavnosti«.100
96 Mikeln, »Epilog k operetni polemiki«, 487.
97 Vlado Kotnik, Antropologija opere: pomen idej o operi za razumevanje opernega fe
nomena in imaginarija (Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno
središče, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2005), 311.
98 Ibid.
99 Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, 266–7.
100 Ivan Krajnčič, »Birokratske metode proti demokratičnim težnjam«, Naši razgledi, 7.
december 1963, 466.
416
mi izbiramo taka, ki so po snoveh in vprašanjih, ki jih zastavljajo,
temu okolju bliže, ki so aktualnejše 'zrcalo'.96
V nasprotju z opero je zato dobila etikete, ki so bile bolj izgovori kot
kaj drugega, češ da je vprašljiva njena estetska vrednost in da je kič. Če so
lahko opero žrtvovali na račun operete med obema vojnama v korist dra-
me, to z vidika nove ideologije po drugi svetovni vojni ni bilo več mogoče,
kljub temu da je tudi opera
v slovenskem kulturnopolitičnem socialističnem imaginariju velja
la za popolni ideološki anahron, dekadenten in redundanten ter z
vidika socialističnega razumevanja družbene stratifikacije vprašlji
vega poslanstva za 'narod združenega dela'.«97
Zato je pri nas o kulturni politiki odločala literarno-dramska elita, ki
je na sodobna glasbena dela gledala s povsem svojega zornega kota. Naci-
onalna kultura, socialistični realizem, pa tudi modernizem so se v drami
očitno lažje uveljavili in na bistveno drugačen način kot v glasbi oziroma v
operi. Tudi opera je bila namreč »v naprezanju po nacionalno-reprezenta
tivni vlogi za socializem neprepričljiva«.98 Kljub temu je ostala nedotakljiva,
saj je bila v 19. stoletju »doživljana kot kronska umetnostna forma (predvsem
zaradi fascinantne kompleksnosti in sugestivne spektakularnosti)« in ker je
v sleherni etablirani nacionalni kulturi imela poseben status. Bila
je svojevrsten emblem: dokazovala je tako umetniško zmogljivost
(terjala je veliko uprizoritveno 'infrastrukturo') kot tudi recepcijsko
dozorelost oziroma kultiviranost narodnega občestva.«99
Tudi sistem samoupravljanja in delitve se je uveljavljal v kulturni usta
novi pod mnogo težjimi pogoji kot kjerkoli druge, saj »tu na primer ni
čvrstejših meril za vrednotenje umetniškega dela«, je bil prepričan upravnik
Krajnčič, ki si je edini poleg dr. Danila Požarja upal v operetni polemiki reči
bobu bob: »Najteže pa je z birokratizmom. Ta ni pognal nikjer tako globokih
korenin in ni nikjer tako trdoživ kot prav na tem področju dejavnosti«.100
96 Mikeln, »Epilog k operetni polemiki«, 487.
97 Vlado Kotnik, Antropologija opere: pomen idej o operi za razumevanje opernega fe
nomena in imaginarija (Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno
središče, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2005), 311.
98 Ibid.
99 Grdina, »Opereta ali peklenski nesmisel«, 266–7.
100 Ivan Krajnčič, »Birokratske metode proti demokratičnim težnjam«, Naši razgledi, 7.
december 1963, 466.
416
