Page 419 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2021. Opereta med obema svetovnima vojnama ▪︎ Operetta between the Two World Wars. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 5
P. 419
po sledeh ozadja »mariborske operetne vojne« po drugi svetovni vojni ...
Za Dušana Pirjevca je bila namreč »prav literatura posebej odlikovan
prostor razkrivanja biti« in kot čutno svetenje ideje historičen pojav. Vendar
pri njem ni bila odločilna ontološka funkcija umetnosti, »torej njena zmo
žnost razkrivanja biti kot biti, pač pa to, da se to razkritje dogaja prav sko
zi metafiziko samo«.101 In če je nastopil čas, ko se je evropska misel odprla
ontološki funkciji umetnosti in s tem nekemu novemu, to pa je me
tafizičnemu razumevanju biti‘, […] ob tem ne moremo spregledati
nekake Pirjevčeve zadržanosti ali celo resigniranosti pri tem,
meni Zabel. Za Pirjevca se namreč
umetnost začenja tam, kjer filozofija končuje, v svojem koncu pa
se vrača tja, kjer je filozofija začela, […] vendar Pirjevčeva misel iz
tega kroga filozofije in umetnosti ne more uiti.102
Da se je Pirjevec torej neprestano vračal na začetek (to je konec filo-
zofije), je »po svoje problem 'preseganja metafizike'«.103 Ali smo imeli na Slo-
venskem potemtakem prav zaradi Pirjevčeve misli in njemu sledečih teža-
ve z opereto?
Po Francetu Vebru je namreč umetnina kot irealni lik vedno tudi pros-
tor razodevanja transcendence kot večne skrivnosti, kar na podlagi tez nje-
gove Estetike ugotavlja tudi sam Pirjevec, da »ne moremo drugega, kakor da
mislimo lepoto hkrati s transcendenco, le to pa moramo misliti v smislu biti,
kakor govori o njej celotni filozofski sistem Martina Heideggerja«.104 Vendar
je Pirjevčev znameniti obrazec »pustiti biti«, ki je bila pri njem »umaknje
na zgolj v bit v smislu zadostnosti« ostajal ves čas dvoumen, ugotavlja Ivo
Urbančič, in tisto, kar je »danes naša narodna slovenska nuja, pa je ravno
dojetje in izpolnjevanje 'dopuščanja biti' kot ustvarjalnosti: pustiti biti kot
ustvarjati«.105
Ker so bile Pirjevčeve misli »vrhunske formulacije slovenskega duha kot
tistega medija in sredine, skozi katerega prihajajo slovenske zgodovinske od
ločitve in ravnanje v celoti«, po Urbančiču
101 Zabel, »Prvotni dogodek«, 215–6.
102 Ibid., 216.
103 Ibid., 217.
104 Dušan Pirjevec, Estetska misel Franceta Vebra (Ljubljana, Slovenska matica, 1989),
280.
105 Ivo Urbančič, »Spremna beseda: vprašanja estetike«, v: Pirjevec, Estetska misel Fran
ceta Vebra, 300–1.
417
Za Dušana Pirjevca je bila namreč »prav literatura posebej odlikovan
prostor razkrivanja biti« in kot čutno svetenje ideje historičen pojav. Vendar
pri njem ni bila odločilna ontološka funkcija umetnosti, »torej njena zmo
žnost razkrivanja biti kot biti, pač pa to, da se to razkritje dogaja prav sko
zi metafiziko samo«.101 In če je nastopil čas, ko se je evropska misel odprla
ontološki funkciji umetnosti in s tem nekemu novemu, to pa je me
tafizičnemu razumevanju biti‘, […] ob tem ne moremo spregledati
nekake Pirjevčeve zadržanosti ali celo resigniranosti pri tem,
meni Zabel. Za Pirjevca se namreč
umetnost začenja tam, kjer filozofija končuje, v svojem koncu pa
se vrača tja, kjer je filozofija začela, […] vendar Pirjevčeva misel iz
tega kroga filozofije in umetnosti ne more uiti.102
Da se je Pirjevec torej neprestano vračal na začetek (to je konec filo-
zofije), je »po svoje problem 'preseganja metafizike'«.103 Ali smo imeli na Slo-
venskem potemtakem prav zaradi Pirjevčeve misli in njemu sledečih teža-
ve z opereto?
Po Francetu Vebru je namreč umetnina kot irealni lik vedno tudi pros-
tor razodevanja transcendence kot večne skrivnosti, kar na podlagi tez nje-
gove Estetike ugotavlja tudi sam Pirjevec, da »ne moremo drugega, kakor da
mislimo lepoto hkrati s transcendenco, le to pa moramo misliti v smislu biti,
kakor govori o njej celotni filozofski sistem Martina Heideggerja«.104 Vendar
je Pirjevčev znameniti obrazec »pustiti biti«, ki je bila pri njem »umaknje
na zgolj v bit v smislu zadostnosti« ostajal ves čas dvoumen, ugotavlja Ivo
Urbančič, in tisto, kar je »danes naša narodna slovenska nuja, pa je ravno
dojetje in izpolnjevanje 'dopuščanja biti' kot ustvarjalnosti: pustiti biti kot
ustvarjati«.105
Ker so bile Pirjevčeve misli »vrhunske formulacije slovenskega duha kot
tistega medija in sredine, skozi katerega prihajajo slovenske zgodovinske od
ločitve in ravnanje v celoti«, po Urbančiču
101 Zabel, »Prvotni dogodek«, 215–6.
102 Ibid., 216.
103 Ibid., 217.
104 Dušan Pirjevec, Estetska misel Franceta Vebra (Ljubljana, Slovenska matica, 1989),
280.
105 Ivo Urbančič, »Spremna beseda: vprašanja estetike«, v: Pirjevec, Estetska misel Fran
ceta Vebra, 300–1.
417
