Page 109 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 109
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
v koruzo in kljub skrbi, da bo zdaj »imel vsak pravico iti ter je bilo težko
prošnjo odbiti« (Gombač 2005, 94), so vsem, ki so vložili prošnjo, dovolile
oditi, saj ni bilo več administrativnih ovir. Sklenili so tudi pospešiti pozi-
tivno reševanje prošenj brez zavlačevanj (str. 94–95).
O tej razliki v odnosu jugoslovanskih oblasti skozi čas sta pričala dva
sogovornika. Prvi je Emir, katerega zgodba o svojem očetu, zgodnjem pri-
seljencu turških korenin iz Makedonije (1952), ki je v svoji slaščičarni našel
prejšnjega italijanskega lastnika v solzah, je bila že povedana. Po pričeva-
nju očeta in drugih Italijanov v Izoli, predvsem ribičev, je bilo na začetku
izseljevanje prostovoljno, potem pod rahlimi, kasneje pa močnimi pritiski.
V glavnem, tako je rekel: prvo, ko so šli od tukaj, ta eksodus, ko so
odhajali od tukaj, je bilo takole: lahko so prodali, kar so imeli, do-
brovoljno. Je prodal in je šel. Kasneje, je rekel, pa so tako rekli tem
domačinom: »Zdaj pa vzemte, kolkor lahko nesete, in greste!« [. . .]
To je bila druga runda in tretja runda je pa morala it. Ne, »Kaj boste
vzeli?«, ampak, »Boš šel!« [. . .] Tretja runda je pa morala iti. Tu pa ni
bilo, »hočeš, nočeš«.
S to pripovedjo o prostovoljnem izseljevanju, ki se kasneje pretvori v na-
silnejše, se ujema tudi spomin koprskega intelektualca slovenskih korenin
Karlota, ki precej »zaslug« za množično izseljevanje Italijanov pripiše po-
znejši politiki Kajtimira, ki je leta 1954 zamenjal Jurija Beltrama, enega
prvih političnih jugoslovanskih funkcionarjev v coni B, ki je vodil odprto
politiko »italijansko-slovanskega bratstva«. Spremembo je torej zaznati s
priključitvijo Istre Jugoslaviji.
Janko Beltram je delal zelo za to »fratellanzo« in potem je prišla no-
va linija, so ga lepo premestili v Ljubljano, [. . .] Kajtimir je prišel . . .
Beltrama so v Ljubljano »liftali« [op. l. 1955] in tukaj je potem vladal
Kajtimir in to je bila čistka. [. . .] Oni so imeli to ostro linijo, da se to
pač razreši, ta teritorialna, da se reši Italijanov čim bolj, ne. Mislim,
da so oni pač, kolikor se je dalo pospeševali, da so ljudje šli. [. . .] Po-
litika se je spremenila. Prej je bila politika zbliževanja, zdaj pa je bila
politika, da se tukaj razreši nacionalna struktura. Da se rešimo Itali-
janov. Tako je prišla dol nekakšna ekspedicija . . . To razrešiti, to je bil
Kajtimir, to je bil politični, tujec je bil v krajini . . .
Če na kratko povzamem dosedanje raziskave, so navedeni sledeči razlo-
gi za izseljevanje, ki jih bom v nadaljevanju primerjala s spomini: nega-
107
v koruzo in kljub skrbi, da bo zdaj »imel vsak pravico iti ter je bilo težko
prošnjo odbiti« (Gombač 2005, 94), so vsem, ki so vložili prošnjo, dovolile
oditi, saj ni bilo več administrativnih ovir. Sklenili so tudi pospešiti pozi-
tivno reševanje prošenj brez zavlačevanj (str. 94–95).
O tej razliki v odnosu jugoslovanskih oblasti skozi čas sta pričala dva
sogovornika. Prvi je Emir, katerega zgodba o svojem očetu, zgodnjem pri-
seljencu turških korenin iz Makedonije (1952), ki je v svoji slaščičarni našel
prejšnjega italijanskega lastnika v solzah, je bila že povedana. Po pričeva-
nju očeta in drugih Italijanov v Izoli, predvsem ribičev, je bilo na začetku
izseljevanje prostovoljno, potem pod rahlimi, kasneje pa močnimi pritiski.
V glavnem, tako je rekel: prvo, ko so šli od tukaj, ta eksodus, ko so
odhajali od tukaj, je bilo takole: lahko so prodali, kar so imeli, do-
brovoljno. Je prodal in je šel. Kasneje, je rekel, pa so tako rekli tem
domačinom: »Zdaj pa vzemte, kolkor lahko nesete, in greste!« [. . .]
To je bila druga runda in tretja runda je pa morala it. Ne, »Kaj boste
vzeli?«, ampak, »Boš šel!« [. . .] Tretja runda je pa morala iti. Tu pa ni
bilo, »hočeš, nočeš«.
S to pripovedjo o prostovoljnem izseljevanju, ki se kasneje pretvori v na-
silnejše, se ujema tudi spomin koprskega intelektualca slovenskih korenin
Karlota, ki precej »zaslug« za množično izseljevanje Italijanov pripiše po-
znejši politiki Kajtimira, ki je leta 1954 zamenjal Jurija Beltrama, enega
prvih političnih jugoslovanskih funkcionarjev v coni B, ki je vodil odprto
politiko »italijansko-slovanskega bratstva«. Spremembo je torej zaznati s
priključitvijo Istre Jugoslaviji.
Janko Beltram je delal zelo za to »fratellanzo« in potem je prišla no-
va linija, so ga lepo premestili v Ljubljano, [. . .] Kajtimir je prišel . . .
Beltrama so v Ljubljano »liftali« [op. l. 1955] in tukaj je potem vladal
Kajtimir in to je bila čistka. [. . .] Oni so imeli to ostro linijo, da se to
pač razreši, ta teritorialna, da se reši Italijanov čim bolj, ne. Mislim,
da so oni pač, kolikor se je dalo pospeševali, da so ljudje šli. [. . .] Po-
litika se je spremenila. Prej je bila politika zbliževanja, zdaj pa je bila
politika, da se tukaj razreši nacionalna struktura. Da se rešimo Itali-
janov. Tako je prišla dol nekakšna ekspedicija . . . To razrešiti, to je bil
Kajtimir, to je bil politični, tujec je bil v krajini . . .
Če na kratko povzamem dosedanje raziskave, so navedeni sledeči razlo-
gi za izseljevanje, ki jih bom v nadaljevanju primerjala s spomini: nega-
107
