Page 107 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 107
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
Kako bi reka, bile so opcije, takrat so bili svobodni, lahko je volil, kdor
je želel ostati in kdor je želel oditi. Mnogim je bilo to zavrnjeno. Tudi
moj oče je hotel oditi. [O priimku, ki je italijanski.] Ampak vseeno,
mu je bilo zavrnjeno in je hotel zbežati z eno barko in so ga ulovili in
dali v zapor zaradi tega. Ker on se je počutil Italijana. [O tem, da ni
znano, zakaj so mu zavrnili, priimek je imel italijanski.] Ampak bili
so razlogi, saj nekaterim je bil odhod omogočen, drugim ne [. . .].
Za čas med majem 1945 in izgonom Jugoslavije iz Informbiroja¹² leta
1948 je zgodovinar Miha Kosmač pokazal, da so se jugoslovanske oblasti
zavedale neustreznega odnosa do prebivalstva v Istri, zlasti italijanskega,
in skušale problem omiliti (Kosmač 2015).¹³ Sicer je bilo že v avnojskem
odloku iz leta 1943 načrtovano, da bi morali biti v jugoslovanskih organih
oblasti tudi predstavniki italijanske manjšine. Slovenska politična elita si je
že pred koncem druge svetovne vojne prizadevala najti posameznike, ki bi
v politični strukturi zastopali italijansko prebivalstvo tega območja. Tako
so organi ljudske oblasti spodbujali bratstvo in enotnost, ki se je oblikovala
že v času narodnoosvobodilnega boja (Argenti Tremul 2016; Kosmač 2017,
104). Jugoslavija je italijansko narodnostno skupnost zaščitila s pariško
mirovno pogodbo že leta 1947, sistem varstva avtohtonih narodnostnih
skupnosti pa je bil v celoti zgrajen do sredine 80. let prejšnjega stoletja (Ka-
vrečič 2008; Sanzin 2015, 15–20). Vendar je, ne glede na povojne želje jugo-
slovanskih oblasti po bratstvu in enotnosti ter pravno zaščito, poleg neena-
ke zastopanosti italijanskega prebivalstva v ljudskih odborih v primerjavi s
slovenskim in hrvaškim prihajalo tudi do drugih nepravilnosti: omejevanja
uporabe njihovega maternega jezika v javnih uradih, odstranjevanja itali-
janskih napisov in zamude pri ponovnem odprtju šol, posegov v varnost
posameznikov in lastnine, neenakosti pred zakonom, lažnih obtožb, areta-
cij, kaznovanja brez predhodnega sojenja ali dolgotrajnih postopkov v zve-
zi z aretiranimi osebami itd. Razlog za te nepravilnosti je po mnenju Mihe
Kosmača v različnih problemih delovanja nižjih organov ljudskih oblasti,
¹² 28. junija 1948 je bila Jugoslavija z dekretom izključena iz Informbiroja zaradi oddaljevanja
od marksistične, leninistične ideologije ter sovražnega odnosa do Sovjetske zveze. Izdan
je bil septembra 1947 z namenom koordinacije delovanja sovjetskih, poljskih, madžarskih,
češkoslovaških, romunskih, bolgarskih, jugoslovanskih, italijanskih in francoskih komuni-
stičnih predstavnikov pod sovjetskim vodstvom (Purini 2010, 268).
¹³ Avtor sicer uporablja izraz italijansko prebivalstvo v narekovajih, češ zaradi problematič-
nosti mejnih identitet, vendar bi moralo to potem iz enakih razlogov veljati enako tudi za
slovensko in hrvaško prebivalstvo.
105
Kako bi reka, bile so opcije, takrat so bili svobodni, lahko je volil, kdor
je želel ostati in kdor je želel oditi. Mnogim je bilo to zavrnjeno. Tudi
moj oče je hotel oditi. [O priimku, ki je italijanski.] Ampak vseeno,
mu je bilo zavrnjeno in je hotel zbežati z eno barko in so ga ulovili in
dali v zapor zaradi tega. Ker on se je počutil Italijana. [O tem, da ni
znano, zakaj so mu zavrnili, priimek je imel italijanski.] Ampak bili
so razlogi, saj nekaterim je bil odhod omogočen, drugim ne [. . .].
Za čas med majem 1945 in izgonom Jugoslavije iz Informbiroja¹² leta
1948 je zgodovinar Miha Kosmač pokazal, da so se jugoslovanske oblasti
zavedale neustreznega odnosa do prebivalstva v Istri, zlasti italijanskega,
in skušale problem omiliti (Kosmač 2015).¹³ Sicer je bilo že v avnojskem
odloku iz leta 1943 načrtovano, da bi morali biti v jugoslovanskih organih
oblasti tudi predstavniki italijanske manjšine. Slovenska politična elita si je
že pred koncem druge svetovne vojne prizadevala najti posameznike, ki bi
v politični strukturi zastopali italijansko prebivalstvo tega območja. Tako
so organi ljudske oblasti spodbujali bratstvo in enotnost, ki se je oblikovala
že v času narodnoosvobodilnega boja (Argenti Tremul 2016; Kosmač 2017,
104). Jugoslavija je italijansko narodnostno skupnost zaščitila s pariško
mirovno pogodbo že leta 1947, sistem varstva avtohtonih narodnostnih
skupnosti pa je bil v celoti zgrajen do sredine 80. let prejšnjega stoletja (Ka-
vrečič 2008; Sanzin 2015, 15–20). Vendar je, ne glede na povojne želje jugo-
slovanskih oblasti po bratstvu in enotnosti ter pravno zaščito, poleg neena-
ke zastopanosti italijanskega prebivalstva v ljudskih odborih v primerjavi s
slovenskim in hrvaškim prihajalo tudi do drugih nepravilnosti: omejevanja
uporabe njihovega maternega jezika v javnih uradih, odstranjevanja itali-
janskih napisov in zamude pri ponovnem odprtju šol, posegov v varnost
posameznikov in lastnine, neenakosti pred zakonom, lažnih obtožb, areta-
cij, kaznovanja brez predhodnega sojenja ali dolgotrajnih postopkov v zve-
zi z aretiranimi osebami itd. Razlog za te nepravilnosti je po mnenju Mihe
Kosmača v različnih problemih delovanja nižjih organov ljudskih oblasti,
¹² 28. junija 1948 je bila Jugoslavija z dekretom izključena iz Informbiroja zaradi oddaljevanja
od marksistične, leninistične ideologije ter sovražnega odnosa do Sovjetske zveze. Izdan
je bil septembra 1947 z namenom koordinacije delovanja sovjetskih, poljskih, madžarskih,
češkoslovaških, romunskih, bolgarskih, jugoslovanskih, italijanskih in francoskih komuni-
stičnih predstavnikov pod sovjetskim vodstvom (Purini 2010, 268).
¹³ Avtor sicer uporablja izraz italijansko prebivalstvo v narekovajih, češ zaradi problematič-
nosti mejnih identitet, vendar bi moralo to potem iz enakih razlogov veljati enako tudi za
slovensko in hrvaško prebivalstvo.
105
