Page 110 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 110
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
tivna percepcija Italijanov, poslabšanje življenjskih razmer, izguba služb,
zavračanje korenitih sprememb v gospodarstvu, sprememba jezika, grož-
nje (maščevanja), aretacije, »epuracijske komisije«¹⁴ in sodni postopki pro-
ti podpornikom fašističnega režima, deportacije in likvidacije (v začetku),
strah, italijanska propaganda o boljšem življenju v Italiji, ki je vplivala na
preplašene ljudi, oteževanje prehoda ali zaprtje meje med cono B in A s Tr-
stom kot gospodarskim središčem Istre (med oktobrom leta 1953 in avgu-
stom leta 1955), tudi strah pred tem, da bi ostali na napačni strani »železne
zavese«, socialistični prisilni ukrepi proti bogatejšemu delu prebivalstva,
ki so prizadeli predvsem italijansko meščanstvo in bogatejše kmete (kon-
fiskacija zasebne lastnine, odvzem zemlje bogatejšim z agrarno reformo in
razdelitev med revnejše – uničenje sistema kolonov, nastrojen odnos do
obrtnikov in visoki davki zanje, delavske kooperative, odstranitev verskih
praks iz javnega prostora . . .), jugoslovanska politika proti »sovražnikom
ljudstva« in »razrednim sovražnikom«, zaprtje nekaterih italijanskih šol,
izguba socialne mreže, odklon do preobrata v družbeni moči (po tem, ko
so bili pod fašizmom in nacionalizmom Italijani vzgojeni v superiornem
duhu do Slovanov kot »podljudi«), pritisk oblasti, ki so s svojo totalitar-
no naravo onemogočale izražanja narodne identitete, ideološki boj, ki se
je včasih hote ali nehote navezal na etničnost itd. (Hrobat Virloget 2015a;
2015b; Ballinger 2003, 207–244; Argenti Tremul 2016; Gombač 2005, 84–
85; Fakin in Jerman 2004, 119–122; Kralj in Rener 2010; Volk 2003, 35–42;
Kacin Wohinz idr. 2001; Kosmač 2017, 133–137; Kalc 2019, 150; Bonin 2004;
Rogoznica 2011; Pletikosić 2002).
Italijanski živelj je spoznal, da mu v novih razmerah ne bo omogočeno
ohraniti lastne narodnostne identitete »kot skupka življenjskih navad in
čustvovanj, ki daleč presega golo politično-ideološko razsežnost, in je od-
selitev doživljal kot izbiro za svobodo« (Kacin Wohinz idr. 2001). Nekateri
slovenski raziskovalci sicer poudarjajo, da so zaradi večine navedenih ko-
munističnih ukrepov trpeli tudi slovenski Istrani, ko so doživljali vzposta-
vljanje komunističnega sistema (Rožac Darovec 2012, 694–700), vendar je
v tem primeru treba razumeti, da so lahko vzroki premikov prebivalstva
tudi posredni pritiski, ko se ljudje počutijo ogroženi v etničnem smislu in
zase v domačem kraju ne vidijo več prihodnosti (Ther 2001). Večina mi-
¹⁴ Epuracija fašistov in sodelavcev fašističnega režima se je na območju pod »Titovo« upravo
začela takoj po koncu druge svetovne vojne, leta 1945. Nova oblast je ustanovila ljudska
sodišča za sojenje fašističnim zločinom in določila člane epuracijskih komisij (Pletikosić
2002, 465–469).
108
tivna percepcija Italijanov, poslabšanje življenjskih razmer, izguba služb,
zavračanje korenitih sprememb v gospodarstvu, sprememba jezika, grož-
nje (maščevanja), aretacije, »epuracijske komisije«¹⁴ in sodni postopki pro-
ti podpornikom fašističnega režima, deportacije in likvidacije (v začetku),
strah, italijanska propaganda o boljšem življenju v Italiji, ki je vplivala na
preplašene ljudi, oteževanje prehoda ali zaprtje meje med cono B in A s Tr-
stom kot gospodarskim središčem Istre (med oktobrom leta 1953 in avgu-
stom leta 1955), tudi strah pred tem, da bi ostali na napačni strani »železne
zavese«, socialistični prisilni ukrepi proti bogatejšemu delu prebivalstva,
ki so prizadeli predvsem italijansko meščanstvo in bogatejše kmete (kon-
fiskacija zasebne lastnine, odvzem zemlje bogatejšim z agrarno reformo in
razdelitev med revnejše – uničenje sistema kolonov, nastrojen odnos do
obrtnikov in visoki davki zanje, delavske kooperative, odstranitev verskih
praks iz javnega prostora . . .), jugoslovanska politika proti »sovražnikom
ljudstva« in »razrednim sovražnikom«, zaprtje nekaterih italijanskih šol,
izguba socialne mreže, odklon do preobrata v družbeni moči (po tem, ko
so bili pod fašizmom in nacionalizmom Italijani vzgojeni v superiornem
duhu do Slovanov kot »podljudi«), pritisk oblasti, ki so s svojo totalitar-
no naravo onemogočale izražanja narodne identitete, ideološki boj, ki se
je včasih hote ali nehote navezal na etničnost itd. (Hrobat Virloget 2015a;
2015b; Ballinger 2003, 207–244; Argenti Tremul 2016; Gombač 2005, 84–
85; Fakin in Jerman 2004, 119–122; Kralj in Rener 2010; Volk 2003, 35–42;
Kacin Wohinz idr. 2001; Kosmač 2017, 133–137; Kalc 2019, 150; Bonin 2004;
Rogoznica 2011; Pletikosić 2002).
Italijanski živelj je spoznal, da mu v novih razmerah ne bo omogočeno
ohraniti lastne narodnostne identitete »kot skupka življenjskih navad in
čustvovanj, ki daleč presega golo politično-ideološko razsežnost, in je od-
selitev doživljal kot izbiro za svobodo« (Kacin Wohinz idr. 2001). Nekateri
slovenski raziskovalci sicer poudarjajo, da so zaradi večine navedenih ko-
munističnih ukrepov trpeli tudi slovenski Istrani, ko so doživljali vzposta-
vljanje komunističnega sistema (Rožac Darovec 2012, 694–700), vendar je
v tem primeru treba razumeti, da so lahko vzroki premikov prebivalstva
tudi posredni pritiski, ko se ljudje počutijo ogroženi v etničnem smislu in
zase v domačem kraju ne vidijo več prihodnosti (Ther 2001). Večina mi-
¹⁴ Epuracija fašistov in sodelavcev fašističnega režima se je na območju pod »Titovo« upravo
začela takoj po koncu druge svetovne vojne, leta 1945. Nova oblast je ustanovila ljudska
sodišča za sojenje fašističnim zločinom in določila člane epuracijskih komisij (Pletikosić
2002, 465–469).
108
