Page 123 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 123
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
udaru nove oblasti, saj so socialistični ukrepi predvidevali njihovo razlasti-
tev, prepoved potujoče trgovine, omejitve zasebne lastnine, prepoved ko-
lonata in razdelitev razlaščenih zemljišč njihovim obdelovalcem, kolonom
in revnejšim kmetom itd. (Volk 2003, 35–39; Purini 2010, 244–245; Gombač
2005, 85). Kot je povedal Giovanni in mnogi drugi, bogatim so zemljo vzeli
in jo razdelili njihovim obdelovalcem, revežem, kolonatu:
So vzeli tem bogatašem, tem, ki so bli malo bolj premožni, so jim vzeli
une zemlje bolj velike in so dali, naredili . . . V Jerneju so naredili eno
skupščino. Niso rekli skupščina takrat. In so pobrali zemljo tem go-
spodarjem, ti gospodarji so šli stran, so šli v Trst že takrat 50. leta.
[O agrarni reformi.] Prej je bil kmet, ki je delal gor pri patrih, gor na
Krogu je bla velika . . . So bli frati [duhovniki] in pol so imeli pol doline
pa pol celega hriba. In ti kmeti so delali zanje, polovico, 3/4 so delali.
In potem ’45-ega leta, ko so jim vzeli tem patrom zemljo in so dali
vsakemu, ki je imel to hišico, to zemljo so dali njemu kot gospodarju.
[. . .] Tle, eni so bli za Jugoslavijo, zato ker prej je bilo slabo, ker so
prej bili vsi »koloni«, vse se je delalo, vsak je mogu delat na polovici
zemlje, eno tretjino. Zato so bli bolj za Jugoslavijo – zdej smo gospo-
darji, so dali hiše zastonj, so dobili nazaj. So dobili uni, ki so šli, hiše,
ki so stanovali, so takoj dobili in zemljo in hiše. Gor pri unem fratu
isto tako, so jim dali parcelo, to, kar se je delalo prej za frate, zdej je
vse zate. To je blo čist, idealno . . . [. . .] In potem so začeli vzemati to
zemljo, naredili te zadruge in potem spet je šlo.
O nasilnem odvzemu lastnine v povojnem brezzakonju priča starejši ita-
lijanski domačin. Kot pravi, so ljudje »od drugod« na silo vdrli v hiše in pre-
gnali italijanske kolone stran, k svojim sorodnikom v mesta (»Nino e i suoi
ricordi di Giusterna« 2009, 27–28):
So prišli ljudje od zunaj. In so šli noter v hišo, vrgli iz hiše stare ko-
lone, ki so bili že stoletja tam [priimek]. In potem je še ena družina
bolj naprej [dva priimka] . . . Oni gor po stopnicah in drugi dol. In so
si prisvojili tudi olje in vino, kar so imeli, vse njihovo. [O tem, da so
bili to koloni grofa Totta.] Takrat ni bilo zakonov, in tudi če so bili, se
jih ni spoštovalo. Tako kot danes z dvojezičnostjo.
Med vzroki za odhod mnogih Italijanov so bili že omenjeni socialistični
ukrepi konfiskacije privatne lastnine. Posredno je mogoče to prepoznati v
spominih priseljencev, ki so bili nastanjeni kot podnajemniki v nekdanjih
121
udaru nove oblasti, saj so socialistični ukrepi predvidevali njihovo razlasti-
tev, prepoved potujoče trgovine, omejitve zasebne lastnine, prepoved ko-
lonata in razdelitev razlaščenih zemljišč njihovim obdelovalcem, kolonom
in revnejšim kmetom itd. (Volk 2003, 35–39; Purini 2010, 244–245; Gombač
2005, 85). Kot je povedal Giovanni in mnogi drugi, bogatim so zemljo vzeli
in jo razdelili njihovim obdelovalcem, revežem, kolonatu:
So vzeli tem bogatašem, tem, ki so bli malo bolj premožni, so jim vzeli
une zemlje bolj velike in so dali, naredili . . . V Jerneju so naredili eno
skupščino. Niso rekli skupščina takrat. In so pobrali zemljo tem go-
spodarjem, ti gospodarji so šli stran, so šli v Trst že takrat 50. leta.
[O agrarni reformi.] Prej je bil kmet, ki je delal gor pri patrih, gor na
Krogu je bla velika . . . So bli frati [duhovniki] in pol so imeli pol doline
pa pol celega hriba. In ti kmeti so delali zanje, polovico, 3/4 so delali.
In potem ’45-ega leta, ko so jim vzeli tem patrom zemljo in so dali
vsakemu, ki je imel to hišico, to zemljo so dali njemu kot gospodarju.
[. . .] Tle, eni so bli za Jugoslavijo, zato ker prej je bilo slabo, ker so
prej bili vsi »koloni«, vse se je delalo, vsak je mogu delat na polovici
zemlje, eno tretjino. Zato so bli bolj za Jugoslavijo – zdej smo gospo-
darji, so dali hiše zastonj, so dobili nazaj. So dobili uni, ki so šli, hiše,
ki so stanovali, so takoj dobili in zemljo in hiše. Gor pri unem fratu
isto tako, so jim dali parcelo, to, kar se je delalo prej za frate, zdej je
vse zate. To je blo čist, idealno . . . [. . .] In potem so začeli vzemati to
zemljo, naredili te zadruge in potem spet je šlo.
O nasilnem odvzemu lastnine v povojnem brezzakonju priča starejši ita-
lijanski domačin. Kot pravi, so ljudje »od drugod« na silo vdrli v hiše in pre-
gnali italijanske kolone stran, k svojim sorodnikom v mesta (»Nino e i suoi
ricordi di Giusterna« 2009, 27–28):
So prišli ljudje od zunaj. In so šli noter v hišo, vrgli iz hiše stare ko-
lone, ki so bili že stoletja tam [priimek]. In potem je še ena družina
bolj naprej [dva priimka] . . . Oni gor po stopnicah in drugi dol. In so
si prisvojili tudi olje in vino, kar so imeli, vse njihovo. [O tem, da so
bili to koloni grofa Totta.] Takrat ni bilo zakonov, in tudi če so bili, se
jih ni spoštovalo. Tako kot danes z dvojezičnostjo.
Med vzroki za odhod mnogih Italijanov so bili že omenjeni socialistični
ukrepi konfiskacije privatne lastnine. Posredno je mogoče to prepoznati v
spominih priseljencev, ki so bili nastanjeni kot podnajemniki v nekdanjih
121
