Page 119 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 119
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
Podobno pomirjenost v novem sistemu najdemo tudi v sledečem zapisu ži-
vljenjske zgodbe (Pahor 2011, 59):
Po vojni se je vse spremenilo. Ni bilo več tako. Ljudje so šli stran. Ve-
liko mornarjev je šlo [. . .]. Moj oče ni hotel iti stran. Rekel je: »Bil sem
štiri leta zapornik v Rusiji in vem, kaj pomeni taborišče. Nikamor ne
grem. Ostanem doma. Saj ne bomo umrli od lakote ali ker bi z nami
slabo ravnali.« In so nas res vedno spoštovali. Nikoli nam ni nihče nič
rekel.
Čeprav je pri nekaterih Italijanih spomin na ustrahovanja še danes trav-
matičen, pa pri drugih ni sledu o njem, ostali so in se prilagodili življenju
v novi družbeni stvarnosti. Kvečjemu so nekateri doživljali blažje pritiske,
ampak tudi tu so bili mnogi mnenja, da je bilo odvisno tudi od tega, koli-
ko si se sistemu uprl, recimo pri premestitvi v italijanske šole, slovenizaciji
italijanskih imen, sovražnih komentarjih itd.
Po intervjujih sodeč je sicer večina Istranov mnenja, da so razlogi za od-
hod zelo kompleksni. Značilen primer navajanja najrazličnejših vzrokov je
govor Štelia, slovenskega Istrana iz zaledja Istre, katerega mati slovenskih
korenin je tudi hotela v Italijo. Gospod pove, da so odhajali tako zaradi
ekonomskih razlogov, v izogib služenju vojski, v strahu pred Jugoslavijo
kot tudi zaradi splošne nesprejetosti Italijanov. Tako kot nekateri drugi
so poudarjali prezir do Istranov, tako slovenskega kot italijanskega jezika.
Kot bo še vidno v nadaljevanju, je pri večini tovrstnih mnenj prevladoval
diskurz o pritiskih v odhod z namenom priseljevanja ljudi iz notranjosti
Slovenije.
So eni hodili v Trst delat. Niso smeli hodit na ples. Drugi so šli tisti,
ki so potem bili prisiljeni stran it, ker so bili Italijani. Tretji so šli eko-
nomsko stran. In potem so šli tudi tisti stran, ki so Italijane lovili.
Domačini. Uni, ki so meli it k vojakom. Za ne it . . . Oni so bili boljši
kot mi. V Trstu, v Italiji, si dobil večjo plačo. So bili boljše plačani. [. . .]
Bali so se Jugoslavije . . . To je tukaj pri nas . . . Je bil . . . Tito. [. . .] Jaz
sem zelo skeptičen, ker to je bilo etnično čiščenje. To je bilo cilj, da
grejo proč Italijani. Ne vem, kdo je komandir. Cilj je bil, da grejo Ita-
lijani proč, da bi se lahko preselili drugi. Zato ker Izola, Koper, Piran
so bili italijansko govoreči ljudje.
Iz spominov italijansko govorečih Istranov je razvidna nelagodnost vpri-
čo sovražno razpoloženih prišlekov iz notranjosti Slovenije in ostalih re-
117
Podobno pomirjenost v novem sistemu najdemo tudi v sledečem zapisu ži-
vljenjske zgodbe (Pahor 2011, 59):
Po vojni se je vse spremenilo. Ni bilo več tako. Ljudje so šli stran. Ve-
liko mornarjev je šlo [. . .]. Moj oče ni hotel iti stran. Rekel je: »Bil sem
štiri leta zapornik v Rusiji in vem, kaj pomeni taborišče. Nikamor ne
grem. Ostanem doma. Saj ne bomo umrli od lakote ali ker bi z nami
slabo ravnali.« In so nas res vedno spoštovali. Nikoli nam ni nihče nič
rekel.
Čeprav je pri nekaterih Italijanih spomin na ustrahovanja še danes trav-
matičen, pa pri drugih ni sledu o njem, ostali so in se prilagodili življenju
v novi družbeni stvarnosti. Kvečjemu so nekateri doživljali blažje pritiske,
ampak tudi tu so bili mnogi mnenja, da je bilo odvisno tudi od tega, koli-
ko si se sistemu uprl, recimo pri premestitvi v italijanske šole, slovenizaciji
italijanskih imen, sovražnih komentarjih itd.
Po intervjujih sodeč je sicer večina Istranov mnenja, da so razlogi za od-
hod zelo kompleksni. Značilen primer navajanja najrazličnejših vzrokov je
govor Štelia, slovenskega Istrana iz zaledja Istre, katerega mati slovenskih
korenin je tudi hotela v Italijo. Gospod pove, da so odhajali tako zaradi
ekonomskih razlogov, v izogib služenju vojski, v strahu pred Jugoslavijo
kot tudi zaradi splošne nesprejetosti Italijanov. Tako kot nekateri drugi
so poudarjali prezir do Istranov, tako slovenskega kot italijanskega jezika.
Kot bo še vidno v nadaljevanju, je pri večini tovrstnih mnenj prevladoval
diskurz o pritiskih v odhod z namenom priseljevanja ljudi iz notranjosti
Slovenije.
So eni hodili v Trst delat. Niso smeli hodit na ples. Drugi so šli tisti,
ki so potem bili prisiljeni stran it, ker so bili Italijani. Tretji so šli eko-
nomsko stran. In potem so šli tudi tisti stran, ki so Italijane lovili.
Domačini. Uni, ki so meli it k vojakom. Za ne it . . . Oni so bili boljši
kot mi. V Trstu, v Italiji, si dobil večjo plačo. So bili boljše plačani. [. . .]
Bali so se Jugoslavije . . . To je tukaj pri nas . . . Je bil . . . Tito. [. . .] Jaz
sem zelo skeptičen, ker to je bilo etnično čiščenje. To je bilo cilj, da
grejo proč Italijani. Ne vem, kdo je komandir. Cilj je bil, da grejo Ita-
lijani proč, da bi se lahko preselili drugi. Zato ker Izola, Koper, Piran
so bili italijansko govoreči ljudje.
Iz spominov italijansko govorečih Istranov je razvidna nelagodnost vpri-
čo sovražno razpoloženih prišlekov iz notranjosti Slovenije in ostalih re-
117
