Page 125 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 125
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
Splošno občutje negotovosti je povečal tudi zaseg podjetij, trgovin, delovne
opreme, čolnov in blaga (Pupo 2015, 31). Sovražen odnos do ribičev je mo-
goče pojasniti z jugoslovanskim nastrojenim pogledom na samozaposlene
obrtnike. Ti so bili, recimo, v želji po bolj »pošteni« ekonomiji, za katero se
je zavzelo vodstvo komunistov v Kopru leta 1954, dojeti kot glavna ovira pri
implementaciji te »nove ekonomske politike«, ker naj bi stalno »špekulira-
li« in nasprotovali oblastem. Povrh se niso hoteli pridružiti državnim de-
lavskim »kooperativam«, ker so želeli ohraniti neodvisnost (Gombač 2015,
122).
Nekateri Italijani, kot je Vittoria, socialistične ekonomske spremembe
vidijo kot nameren pritisk na italijansko skupnost. Kot nas uči zgodovi-
na, je obglavljenje finančne in kulturne elite nekega naroda dobro delujoče
sredstvo pri utišanju, celo ukinjanju narodnostne manjšine, kot je bilo to
storjeno tudi pri slovenski manjšini v Avstriji (Pečenko 2020). Koliko je to
bilo namerno in koliko ne, ni mogoče vedeti, saj pri jugoslovanski politiki
presenečajo prav nasprotujoči si odnosi do italijanskega prebivalstva v Is-
tri. Na pozabljeno gospodarsko osiromašenje Italijanov opozarja Vittoria:
V vsem tem diskurzu, ki jemlje v obzir sociološke in psihološke vidi-
ke migracije, manjka ekonomska dimenzija. Če je prav, da rečemo, da
so se Italijani počutili izdane na ideološkem in političnem nivoju z
vsemi posledicami, bili so tudi oropani. Bili smo oropani, saj so se za-
prle naše banke, nacionalizirane so bile naše tovarne in odnešene so
bile mašine, da so prisili delavce v odhod [Izola], nacionalizirane so
bile barke, motorni čolni in transportirani v Dalmacijo, ladjedelnice,
velike ladje za prevoz ljudi in blaga itd. Ljudje so ostali brez dela. Od-
nešeni laboratoriji iz strokovnih šol iz Kopra . . . In seveda zaprte šole
itd. Povsem manjka ta dimenzija, ki je bistvena. Spodbuda za ekso-
dus je predvsem ekonomska in zato politična in jezikovna . . . Pogosto
pozabljamo, tudi jaz. V zameno nam je država dala »subvencije« in mi
ne uspemo umreti, smo na postelji za reanimacijo z infuzijo v veni,
nesposobni reagiranja, hvaležni, da smo še pri življenju . . . Kakšna
ironija!
Da nove oblasti niso bile ravno blage do italijanskega prebivalstva v Is-
tri, priča tudi poročilo skupne italijansko-slovenske zgodovinske komisi-
je, ki poleg pretrganja gospodarskih stikov s Trstom za izselitev navaja še
številne druge razloge. Jugoslovanske oblasti so v času začasnega uprav-
ljanja cone B skušale izsiliti njeno priključitev Jugoslaviji. Medtem ko so
123
Splošno občutje negotovosti je povečal tudi zaseg podjetij, trgovin, delovne
opreme, čolnov in blaga (Pupo 2015, 31). Sovražen odnos do ribičev je mo-
goče pojasniti z jugoslovanskim nastrojenim pogledom na samozaposlene
obrtnike. Ti so bili, recimo, v želji po bolj »pošteni« ekonomiji, za katero se
je zavzelo vodstvo komunistov v Kopru leta 1954, dojeti kot glavna ovira pri
implementaciji te »nove ekonomske politike«, ker naj bi stalno »špekulira-
li« in nasprotovali oblastem. Povrh se niso hoteli pridružiti državnim de-
lavskim »kooperativam«, ker so želeli ohraniti neodvisnost (Gombač 2015,
122).
Nekateri Italijani, kot je Vittoria, socialistične ekonomske spremembe
vidijo kot nameren pritisk na italijansko skupnost. Kot nas uči zgodovi-
na, je obglavljenje finančne in kulturne elite nekega naroda dobro delujoče
sredstvo pri utišanju, celo ukinjanju narodnostne manjšine, kot je bilo to
storjeno tudi pri slovenski manjšini v Avstriji (Pečenko 2020). Koliko je to
bilo namerno in koliko ne, ni mogoče vedeti, saj pri jugoslovanski politiki
presenečajo prav nasprotujoči si odnosi do italijanskega prebivalstva v Is-
tri. Na pozabljeno gospodarsko osiromašenje Italijanov opozarja Vittoria:
V vsem tem diskurzu, ki jemlje v obzir sociološke in psihološke vidi-
ke migracije, manjka ekonomska dimenzija. Če je prav, da rečemo, da
so se Italijani počutili izdane na ideološkem in političnem nivoju z
vsemi posledicami, bili so tudi oropani. Bili smo oropani, saj so se za-
prle naše banke, nacionalizirane so bile naše tovarne in odnešene so
bile mašine, da so prisili delavce v odhod [Izola], nacionalizirane so
bile barke, motorni čolni in transportirani v Dalmacijo, ladjedelnice,
velike ladje za prevoz ljudi in blaga itd. Ljudje so ostali brez dela. Od-
nešeni laboratoriji iz strokovnih šol iz Kopra . . . In seveda zaprte šole
itd. Povsem manjka ta dimenzija, ki je bistvena. Spodbuda za ekso-
dus je predvsem ekonomska in zato politična in jezikovna . . . Pogosto
pozabljamo, tudi jaz. V zameno nam je država dala »subvencije« in mi
ne uspemo umreti, smo na postelji za reanimacijo z infuzijo v veni,
nesposobni reagiranja, hvaležni, da smo še pri življenju . . . Kakšna
ironija!
Da nove oblasti niso bile ravno blage do italijanskega prebivalstva v Is-
tri, priča tudi poročilo skupne italijansko-slovenske zgodovinske komisi-
je, ki poleg pretrganja gospodarskih stikov s Trstom za izselitev navaja še
številne druge razloge. Jugoslovanske oblasti so v času začasnega uprav-
ljanja cone B skušale izsiliti njeno priključitev Jugoslaviji. Medtem ko so
123
