Page 118 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 118
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
gre tudi za posledico medosebnih odnosov in boja za moč v lokalni skupno-
sti. Odporniška gibanja z razpadom starega družbenega reda in preobliko-
vanjem družbene hierarhije pogosto prikrivajo družbene konflikte, boje za
moč, oblast in državljanske vojne (Van Boeschoten 2005, 39; Pavone 1992;
Portelli 1997; Rožac Darovec 2012).
Da so nekdanji sosedi postali sovražniki, je pustilo globoke rane. V ce-
lotnem intervjuju je sogovornik poudarjal, da so težave Italijanom pov-
zročali tisti, »ki niso bili na vrhu«, kar se ravno tako ujema z opažanji Mihe
Kosmača (2015; 2017) o nepravilnem delovanju nižjih in ne centralnih jugo-
slovanskih oblasti. Če pustimo ob strani najprej etnično pripadnost izgna-
nega veleposestnika in se spomnimo njegovega razočaranja nad lastnimi
sosedi, revnejšimi sovaščani, ne moremo mimo sodobnih moralno-etičnih
vprašanj sobivanja in ovajanja, ki so izbruhnila v času koronakrize v času
pisanja te knjige. Prav množično ovajanje tistih, ki se niso držali protiko-
ronskih vladnih ukrepov, je pokazalo vso nizkotnost človeške družbe, ali
kot je napisal Miha Mazzini (2020), na dan je prišla zavist zagrenjenih pra-
vičnikov do tistih, ki si upajo, ki so srečni. Kot je v koronakrizi opozoril psi-
hiater Željko Ćurić, »zelo pogosto so usodo v vojnah in tudi najhujših ma-
sakrih določali ravno prvi sosedje, ne glede na to, ali je šlo za rasizem, naci-
onalizem ali religijsko večvrednost« (Lorenci 2020). Zgodovinar Jan Gross
je v svoji knjigi s pomenljivim naslovom Neighbours (2012) pokazal, da so v
kraju Jedwabne na Poljskem prav Poljaki, brez kakršne koli nacistične pri-
sile, med drugo svetovno vojno umorili svoje lastne sosede, Jude. Zato se
retorično z vnaprej danim odgovorom sprašuje, ali je lahko neka skupnost
hkrati žrtev in storilec (str. 144)?
Tako med ezuli kot tistimi, ki so ostali, so nepojasnjena izginotja družin-
skih članov zarezala globoke rane. Podoben je spomin italijanske gospe, ki
je v nepojasnjenih okoliščinah izgubila brata, pa čeprav šele v zgodnjih 60.
letih. Še danes je ostal strah pred malverzacijami komunističnih, predvsem
lokalnih oblasti, ki nima kronoloških okvirov. To klimo vsesplošnega stra-
hu so v času vojne povečevale tudi govorice o fojbah. Kot ponazori Greta:
»Vsi. Vsi so šli. Je šel eden, je šel drugi, tretji . . . Da bo to, da bo ono, da bo
tretje, da jih bodo ubili, to pa ono, da bodo v fojbe, in so bežali.«
Psihično nasilje nad Italijani v Istri je tako precej vtisnjeno v spomine.
Vendar v resnici ni jasno, kdo tiči za tem nasiljem, vrhovna oblast, krajev-
na ali zgolj maščevalni posamezniki? Kot rečeno, tisti, ki so tu ostali, so s
spomini bolj pomirjeni in iz njih ne veje tolikšen strah kot iz ezulov. Kot je
pripomnil Mario, potem ko je hkrati opisoval negativno vzdušje do Italija-
nov, ki naj bi jih tudi pretepali: »Sem ostal doma, nobeden me ni gnjavu . . .«
116
gre tudi za posledico medosebnih odnosov in boja za moč v lokalni skupno-
sti. Odporniška gibanja z razpadom starega družbenega reda in preobliko-
vanjem družbene hierarhije pogosto prikrivajo družbene konflikte, boje za
moč, oblast in državljanske vojne (Van Boeschoten 2005, 39; Pavone 1992;
Portelli 1997; Rožac Darovec 2012).
Da so nekdanji sosedi postali sovražniki, je pustilo globoke rane. V ce-
lotnem intervjuju je sogovornik poudarjal, da so težave Italijanom pov-
zročali tisti, »ki niso bili na vrhu«, kar se ravno tako ujema z opažanji Mihe
Kosmača (2015; 2017) o nepravilnem delovanju nižjih in ne centralnih jugo-
slovanskih oblasti. Če pustimo ob strani najprej etnično pripadnost izgna-
nega veleposestnika in se spomnimo njegovega razočaranja nad lastnimi
sosedi, revnejšimi sovaščani, ne moremo mimo sodobnih moralno-etičnih
vprašanj sobivanja in ovajanja, ki so izbruhnila v času koronakrize v času
pisanja te knjige. Prav množično ovajanje tistih, ki se niso držali protiko-
ronskih vladnih ukrepov, je pokazalo vso nizkotnost človeške družbe, ali
kot je napisal Miha Mazzini (2020), na dan je prišla zavist zagrenjenih pra-
vičnikov do tistih, ki si upajo, ki so srečni. Kot je v koronakrizi opozoril psi-
hiater Željko Ćurić, »zelo pogosto so usodo v vojnah in tudi najhujših ma-
sakrih določali ravno prvi sosedje, ne glede na to, ali je šlo za rasizem, naci-
onalizem ali religijsko večvrednost« (Lorenci 2020). Zgodovinar Jan Gross
je v svoji knjigi s pomenljivim naslovom Neighbours (2012) pokazal, da so v
kraju Jedwabne na Poljskem prav Poljaki, brez kakršne koli nacistične pri-
sile, med drugo svetovno vojno umorili svoje lastne sosede, Jude. Zato se
retorično z vnaprej danim odgovorom sprašuje, ali je lahko neka skupnost
hkrati žrtev in storilec (str. 144)?
Tako med ezuli kot tistimi, ki so ostali, so nepojasnjena izginotja družin-
skih članov zarezala globoke rane. Podoben je spomin italijanske gospe, ki
je v nepojasnjenih okoliščinah izgubila brata, pa čeprav šele v zgodnjih 60.
letih. Še danes je ostal strah pred malverzacijami komunističnih, predvsem
lokalnih oblasti, ki nima kronoloških okvirov. To klimo vsesplošnega stra-
hu so v času vojne povečevale tudi govorice o fojbah. Kot ponazori Greta:
»Vsi. Vsi so šli. Je šel eden, je šel drugi, tretji . . . Da bo to, da bo ono, da bo
tretje, da jih bodo ubili, to pa ono, da bodo v fojbe, in so bežali.«
Psihično nasilje nad Italijani v Istri je tako precej vtisnjeno v spomine.
Vendar v resnici ni jasno, kdo tiči za tem nasiljem, vrhovna oblast, krajev-
na ali zgolj maščevalni posamezniki? Kot rečeno, tisti, ki so tu ostali, so s
spomini bolj pomirjeni in iz njih ne veje tolikšen strah kot iz ezulov. Kot je
pripomnil Mario, potem ko je hkrati opisoval negativno vzdušje do Italija-
nov, ki naj bi jih tudi pretepali: »Sem ostal doma, nobeden me ni gnjavu . . .«
116
