Page 120 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 120
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
publik nekdanje Jugoslavije, tistih, ki niso poznali lokalne realnosti in so
prevzeli splošno razširjeno stigmatizacijo Italijanov.
Vsaj ti ljudje, ki so prihajali od drugod, so bili nastrojeni proti Itali-
janom, proti italijanski kulturi, in se Italijani niso počutili več doma.
[. . .] Spomnim se, da je večkrat prihajal en gospod [ime] je že umrl –
in je kričal po ulici pod oknom: »Prekleti Italijani, pojdite stran!« To
mi je ostalo v spominu in verjetno mi bo ostalo celo življenje. Nisem
razumela, zakaj so nas preganjali. Moja mama je bila doma, nikoli ni
šla niti delat, je kuhala, čistila in gospodinjila. Moj oče pa ni med voj-
no ne pred vojno nikomur naredil nič slabega. Ampak imeli smo ta
bič; v bistvu smo bili nesprejeti, ker smo bili Italijani. [Pahor 2007,
55–56]
Podobno pričevanje je bilo zabeleženo v poglavju o stigmatizaciji Italija-
nov s fašisti, kjer domačini za »eksodus« krivijo politiko »od zunaj«. Veliko
sogovornikov, med drugim tudi Giuseppe iz slovensko-italijanske družine,
prav tako trdi, da so pritisk na Italijane izvajali predvsem priseljenci:
Na primer v Sečovljah . . . To so šli stran uni, domačini so šli stran,
ker uni so tudi jih malo strašili ti domačini od zunaj in tudi potem so
prišli, so odprli rudnik in niso imeli ljudi. In so prišli dol iz Velenja,
iz Trbovelj ti mladi in so jih dal dol v tisto kasarno spat, so naredili
dom. Ti mladi so po Sečovljah: »Ti so Italijani!« . . . Da so Italijani slabi
in to [o sporih z domačini].
V raziskavi o t. i. izmenjavi prebivalstva med Grčijo in Turčijo leta 1923
po balkanskih vojnah, v kateri je Turčija sprejela 380.000 muslimanov iz
Grčije, Grčija pa 1.1 milijona kristjanov iz Turčije, je Barbaros Tanc (2001)
pokazal, da priseljenci tako ene kot druge strani ohranjajo spomin na har-
monično sobivanje z »drugim« pred konflikti, ki naj bi jih spodbudili zuna-
nji akterji. O kompleksnih razlogih za odhod govorita tudi Angela in Guido,
ki navajata serijo razlogov, od strahu pred novim sistemom, negotovosti do
propagande iz notranjosti Slovenije itd.
A: Strah jih je bilo . . . Po vojni . . .
K: Da se bodo meje zaprle?
A: Ne le meje, tudi . . . Režim, kako . . .
K: Komunistični režim?
118
publik nekdanje Jugoslavije, tistih, ki niso poznali lokalne realnosti in so
prevzeli splošno razširjeno stigmatizacijo Italijanov.
Vsaj ti ljudje, ki so prihajali od drugod, so bili nastrojeni proti Itali-
janom, proti italijanski kulturi, in se Italijani niso počutili več doma.
[. . .] Spomnim se, da je večkrat prihajal en gospod [ime] je že umrl –
in je kričal po ulici pod oknom: »Prekleti Italijani, pojdite stran!« To
mi je ostalo v spominu in verjetno mi bo ostalo celo življenje. Nisem
razumela, zakaj so nas preganjali. Moja mama je bila doma, nikoli ni
šla niti delat, je kuhala, čistila in gospodinjila. Moj oče pa ni med voj-
no ne pred vojno nikomur naredil nič slabega. Ampak imeli smo ta
bič; v bistvu smo bili nesprejeti, ker smo bili Italijani. [Pahor 2007,
55–56]
Podobno pričevanje je bilo zabeleženo v poglavju o stigmatizaciji Italija-
nov s fašisti, kjer domačini za »eksodus« krivijo politiko »od zunaj«. Veliko
sogovornikov, med drugim tudi Giuseppe iz slovensko-italijanske družine,
prav tako trdi, da so pritisk na Italijane izvajali predvsem priseljenci:
Na primer v Sečovljah . . . To so šli stran uni, domačini so šli stran,
ker uni so tudi jih malo strašili ti domačini od zunaj in tudi potem so
prišli, so odprli rudnik in niso imeli ljudi. In so prišli dol iz Velenja,
iz Trbovelj ti mladi in so jih dal dol v tisto kasarno spat, so naredili
dom. Ti mladi so po Sečovljah: »Ti so Italijani!« . . . Da so Italijani slabi
in to [o sporih z domačini].
V raziskavi o t. i. izmenjavi prebivalstva med Grčijo in Turčijo leta 1923
po balkanskih vojnah, v kateri je Turčija sprejela 380.000 muslimanov iz
Grčije, Grčija pa 1.1 milijona kristjanov iz Turčije, je Barbaros Tanc (2001)
pokazal, da priseljenci tako ene kot druge strani ohranjajo spomin na har-
monično sobivanje z »drugim« pred konflikti, ki naj bi jih spodbudili zuna-
nji akterji. O kompleksnih razlogih za odhod govorita tudi Angela in Guido,
ki navajata serijo razlogov, od strahu pred novim sistemom, negotovosti do
propagande iz notranjosti Slovenije itd.
A: Strah jih je bilo . . . Po vojni . . .
K: Da se bodo meje zaprle?
A: Ne le meje, tudi . . . Režim, kako . . .
K: Komunistični režim?
118
