Page 130 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 130
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
Kot pravi, so se zaradi zaprtja mej počutili stisnjeni v kot, tako na itali-
janski kot hrvaški strani:
Ma največja napaka je bla, ker ljudje so šli stran, ko so zaprli bloke.
To je blo to. In potem nisi vedel kaj naredit – si zaprt noter, meja tam,
meja tam –, tle smo bli, ko v eni škatli. Ni blo kej. V Trst nisi mogel it,
za gor si mogu imet dokumente, pašaport, za it v Istro dol čez Mirno
si mogel imet dokumente. Smo bli prav stisnjeni.
Panika pred neprodušnim zaprtjem nove nacionalne meje je bila po mne-
nju Valerie glavni razlog za izselitev njene širše družine:
In ko je prišla ta zgodba o eksodusu [. . .]. Moj bratranec je pomagal
stricu pri delu v solinah. Ko je šel proč, se je stric, ki ni imel otrok,
spraševal: »Kaj naj zdaj tu? Kdo mi bo pomagal v solinah? Zakaj od-
hajajo vse te osebe, ki jih poznam?« Tako so tudi oni odšli. Dva strica
iz Pirana sta delala na barki in barke so plule v Trst . . . So vozili pesek,
vse stvari, ampak barke so šle v Trst in so se vračale v Piran [. . .]. Oni
so se naenkrat znašli v Trstu z mislijo, da ne bodo več mogli krožiti.
In družine niso hotele ostati tu in so odšle. Cela ta družina [. . .]. Ko je
[en stric] prišel v Argentino, nekdo . . . Barke so bile, ki so prihajale,
so mu rekli: »Zapirajo meje!« [da se ljudje niso hoteli vračati zaradi
strahu pred zaprtjem mej]. Moja teta iz Kopra [. . .] s svojimi dvemi
majhnimi otroki je odšla, ker so zapirali te meje.
Vedno znova se kot razlog za odhod pojavljajo vzpostavitev državne meje
in strah pred onemogočanjem prehodov ter tujstvo v lastnem domu, kot
povzame Ornella:
[O občutku nedomačnosti in Tomizzi] Jasno je, da so ljudje odhajali
proč, saj so videli, da to ni več njihov dom. Jasno, ni bilo več njihovega
jezika, ni bilo več knjig, šli so delat v Trst. Imeli so ovire, noter so
bili, cariniki so jih pustili čakati po cel dan zunaj . . . Nagajali so jim,
nagajali, jasno. In tako niso mogli več . . . Tudi moja sestra je odšla . . .
Zaradi prekinitve vezi s Trstom kot glavnim gospodarskim središčem Is-
tre so bile posledice vidne tudi v trgovanju, sploh pri ribičih, kot pove Tonin
iz Škofij, slovenski Istran.
Koper se je takrat spraznil. Ribič ni imel več kam prodajati rib. V Ko-
pru so bili močni kmetje. Ko so odhajali v Trst [se izseljevali], niso
128
Kot pravi, so se zaradi zaprtja mej počutili stisnjeni v kot, tako na itali-
janski kot hrvaški strani:
Ma največja napaka je bla, ker ljudje so šli stran, ko so zaprli bloke.
To je blo to. In potem nisi vedel kaj naredit – si zaprt noter, meja tam,
meja tam –, tle smo bli, ko v eni škatli. Ni blo kej. V Trst nisi mogel it,
za gor si mogu imet dokumente, pašaport, za it v Istro dol čez Mirno
si mogel imet dokumente. Smo bli prav stisnjeni.
Panika pred neprodušnim zaprtjem nove nacionalne meje je bila po mne-
nju Valerie glavni razlog za izselitev njene širše družine:
In ko je prišla ta zgodba o eksodusu [. . .]. Moj bratranec je pomagal
stricu pri delu v solinah. Ko je šel proč, se je stric, ki ni imel otrok,
spraševal: »Kaj naj zdaj tu? Kdo mi bo pomagal v solinah? Zakaj od-
hajajo vse te osebe, ki jih poznam?« Tako so tudi oni odšli. Dva strica
iz Pirana sta delala na barki in barke so plule v Trst . . . So vozili pesek,
vse stvari, ampak barke so šle v Trst in so se vračale v Piran [. . .]. Oni
so se naenkrat znašli v Trstu z mislijo, da ne bodo več mogli krožiti.
In družine niso hotele ostati tu in so odšle. Cela ta družina [. . .]. Ko je
[en stric] prišel v Argentino, nekdo . . . Barke so bile, ki so prihajale,
so mu rekli: »Zapirajo meje!« [da se ljudje niso hoteli vračati zaradi
strahu pred zaprtjem mej]. Moja teta iz Kopra [. . .] s svojimi dvemi
majhnimi otroki je odšla, ker so zapirali te meje.
Vedno znova se kot razlog za odhod pojavljajo vzpostavitev državne meje
in strah pred onemogočanjem prehodov ter tujstvo v lastnem domu, kot
povzame Ornella:
[O občutku nedomačnosti in Tomizzi] Jasno je, da so ljudje odhajali
proč, saj so videli, da to ni več njihov dom. Jasno, ni bilo več njihovega
jezika, ni bilo več knjig, šli so delat v Trst. Imeli so ovire, noter so
bili, cariniki so jih pustili čakati po cel dan zunaj . . . Nagajali so jim,
nagajali, jasno. In tako niso mogli več . . . Tudi moja sestra je odšla . . .
Zaradi prekinitve vezi s Trstom kot glavnim gospodarskim središčem Is-
tre so bile posledice vidne tudi v trgovanju, sploh pri ribičih, kot pove Tonin
iz Škofij, slovenski Istran.
Koper se je takrat spraznil. Ribič ni imel več kam prodajati rib. V Ko-
pru so bili močni kmetje. Ko so odhajali v Trst [se izseljevali], niso
128
