Page 129 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 129
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
Ker pač so imeli . . . Fabrika Izola je delala še po vojni na polno pa-
ro! Jugoslovanska vojska je jedla paštete, od kod? Z Izole, s fabrike
[smeh]. Tako v Mariboru, kjer so delali kamione, za koga? Za vojsko,
jugoslovansko. Čim smo šli narazen, je propadla una fabrika, ta fa-
brika, kolko fabrik je propadlo? Ker prej smo delali za večjo državo,
večja potrošnja. Zdaj kar naenkrat je zmanjkalo in fabrike so šle.
K: Torej v Piranu, recimo, se niso toliko usmerili v to, so bolj . . .
C: Piran . . . Prvo so bili vezani mornarji na Trst. Ker Trst je bil . . . Lyo-
yd . . . Mornariški, ne. In veliko jih je bilo zaposlenih na večjih ladjah
in vse ladje so bile pod tržaški Lyoyd. In tam so imeli delo, so imeli
prispevke plačane . . .
Iz arhivskih virov je moč razbrati skrb komunistične partije za množi-
čen odhod ljudi iz Pirana, vendar pisni viri ne omenjajo mornarjev, temveč
60 delavcev iz ladjedelnice in 30 iz tovarne Salvetti. Omenjajo tudi odhod
delavcev iz koprske tovarne Delanglade (Gombač 2005, 92–93).
O strahu pred zaprtjem mej s Trstom, s katerim so Istrani imeli ne le go-
spodarske, temveč tudi tesne družinske vezi, govorita Giuseppe in Maria:
G: Ma potem so zaprli blok. Ni se več moglo niti dol niti gor. To je
naredilo strah ljudem. Toliko tistih Pirancev, ki so šli stran, zdaj po-
vejo . . . Ena ženska tam v Piranu [. . .]. On je leta in leta plovil in je
pošiljal domov preko banke, ona je živela tukaj. Ko so zaprli bloke,
so zaprli banke, nisi mogel imeti nobene veze več s Trstom. Ona je
rekla, da je mogla it gor, dati prošnjo. Ker so blokirali vse, so dali še
dve leti prostor, da ta, ki hoče it v Italijo, da lahko gre. In to je bila
velika napaka. Če ne bi rekli, »ta, ki hoče it«, te druge so strašli, drugi
so rekli, naši so rekli: »Pejdi, pejdi!«. Uni so [?], te so pa porivali.
K: Aja, naši so spodbujali?
G: Ja. »Če hodi v Trst, hodi, hodi!« So bli takšni, med nami so bli.
Za odhod 90 Italijanov iz Pirana, še posebno mornarjev, zaposlenih v
Trstu, kar sem slišala tudi drugod, Giuseppe krivi prav strah pred zaprtjem
mej, poleg neželenih socialističnih ukrepov:
V Piranu je šlo vse proč, ker zdej skozi govorijo, ampak v Piranu je blo
sigurno 90 ljudi, ki so šli proč. Ker so pluli in potem oni so zaprli
blok in te ženske so šle proč potem, ker niso imeli denarja za živet.
To je blo takrat.
127
Ker pač so imeli . . . Fabrika Izola je delala še po vojni na polno pa-
ro! Jugoslovanska vojska je jedla paštete, od kod? Z Izole, s fabrike
[smeh]. Tako v Mariboru, kjer so delali kamione, za koga? Za vojsko,
jugoslovansko. Čim smo šli narazen, je propadla una fabrika, ta fa-
brika, kolko fabrik je propadlo? Ker prej smo delali za večjo državo,
večja potrošnja. Zdaj kar naenkrat je zmanjkalo in fabrike so šle.
K: Torej v Piranu, recimo, se niso toliko usmerili v to, so bolj . . .
C: Piran . . . Prvo so bili vezani mornarji na Trst. Ker Trst je bil . . . Lyo-
yd . . . Mornariški, ne. In veliko jih je bilo zaposlenih na večjih ladjah
in vse ladje so bile pod tržaški Lyoyd. In tam so imeli delo, so imeli
prispevke plačane . . .
Iz arhivskih virov je moč razbrati skrb komunistične partije za množi-
čen odhod ljudi iz Pirana, vendar pisni viri ne omenjajo mornarjev, temveč
60 delavcev iz ladjedelnice in 30 iz tovarne Salvetti. Omenjajo tudi odhod
delavcev iz koprske tovarne Delanglade (Gombač 2005, 92–93).
O strahu pred zaprtjem mej s Trstom, s katerim so Istrani imeli ne le go-
spodarske, temveč tudi tesne družinske vezi, govorita Giuseppe in Maria:
G: Ma potem so zaprli blok. Ni se več moglo niti dol niti gor. To je
naredilo strah ljudem. Toliko tistih Pirancev, ki so šli stran, zdaj po-
vejo . . . Ena ženska tam v Piranu [. . .]. On je leta in leta plovil in je
pošiljal domov preko banke, ona je živela tukaj. Ko so zaprli bloke,
so zaprli banke, nisi mogel imeti nobene veze več s Trstom. Ona je
rekla, da je mogla it gor, dati prošnjo. Ker so blokirali vse, so dali še
dve leti prostor, da ta, ki hoče it v Italijo, da lahko gre. In to je bila
velika napaka. Če ne bi rekli, »ta, ki hoče it«, te druge so strašli, drugi
so rekli, naši so rekli: »Pejdi, pejdi!«. Uni so [?], te so pa porivali.
K: Aja, naši so spodbujali?
G: Ja. »Če hodi v Trst, hodi, hodi!« So bli takšni, med nami so bli.
Za odhod 90 Italijanov iz Pirana, še posebno mornarjev, zaposlenih v
Trstu, kar sem slišala tudi drugod, Giuseppe krivi prav strah pred zaprtjem
mej, poleg neželenih socialističnih ukrepov:
V Piranu je šlo vse proč, ker zdej skozi govorijo, ampak v Piranu je blo
sigurno 90 ljudi, ki so šli proč. Ker so pluli in potem oni so zaprli
blok in te ženske so šle proč potem, ker niso imeli denarja za živet.
To je blo takrat.
127
