Page 131 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 131
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
mogli niti vsega s sabo odnest. Za njimi je ostalo veliko orodja, ogro-
mne preše, sodi, vse so zapustili in je propadlo [zapis iz terenskega
dnevnika].
Jugoslovanska oblast je svoje gospodarstvo poskušala razdruževati od
cone A in ga tesneje povezati s slovenskim ter hrvaškim prostorom. Dez-
integracija je bila zaradi množične izselitve in nadaljnjih migracij prebival-
stva iz cone B še toliko večja po priključitvi Jugoslaviji, s čimer so se pre-
trgale tudi družbene vezi (Panjek 2011, 50–51; Rogoznica 2011, 253–310).
Nove državne meje so prerezale socialne vezi, tudi najožje družinske, kar
je bilo za mnoge razlog za izselitev in, kot bo vidno v nadaljevanju, je bila
ravno to največja bolečina tistih, ki so ostali. Maria iz zaledja Portoroža, ki
je italijanskega rodu, tako omenja izseljevanje v izogib pretrganju družin-
skih vezi pa tudi strah pred priseljevanjem Slovencev:
Takrat, ko so dali nalog za tiste, ki hočejo iti, takrat se je izpraznilo.
Kakšen sem pa tja so šli nekateri, tisti trgovci, učitelji pa to, so šli.
Drugače ne. Delavci, normalni ljudje, ki so bli bolj revni, so bli vsi tu-
kaj. Potem so začeli mladi, ki niso imeli . . . So bli zmeraj na teh njivah,
pa so vidli, da bi šli gor v Trst. Eni naši tukaj so delali gor v Trstu [. . .].
Ti mladi pa so zbežali, so šli stran, so ostali gor. Tle gor v Parecagu je
bla ena družina [ime]. Je prišel en dan k nam in povedal, da njegova
hči hoče it stran, ker se uči za šiviljo, ona bojo gor dobile službo, ho-
čejo it stran, ker tle nimajo službe . . . »In hočejo, da grem stran,« je
rekel, »ma jes ne pustim jih, da grejo stran. Če ne, mi zbežijo. Morem
it tudi js.« [. . .] Je jokal, ker ni hotel it stran. So bli drugi primeri, ki
so bli, dol po Jerneju: »Ja, če greš ti, grem anka jes. Alora, kej bon js
sam tle. Pol bojo pršli Slavi, bojo pršli tej Slovenci . . .«
Italijani kot tujci doma: o razbitju socialnih vezi, spremembi jezika,
preobratu družbene moči ter propagandi
V nadaljevanju bo govora o posrednih družbenih pritiskih na Italijane, ki
so zaradi spremenjenega družbenega okolja bolj kot ostalo ogrožali njihov
občutek za nacionalno identiteto. Zaradi spremenjenih družbenih in poli-
tičnih razmer, spremembe jezika ter prekinjene socialne mreže so se Italija-
ni znašli v vlogi »tujcev v lastnem domu« (Ballinger 2003, 220–244; Hrobat
Virloget 2015a, 164–167). Kot smo posredno videli že v dosedanjih spomi-
nih, je bilo znanje novega jezika, slovenščine, potrebno tudi za vsakdanje
preživetje, za zaposlitev. Nov jezik, ki ga večina italijansko govorečih ni
129
mogli niti vsega s sabo odnest. Za njimi je ostalo veliko orodja, ogro-
mne preše, sodi, vse so zapustili in je propadlo [zapis iz terenskega
dnevnika].
Jugoslovanska oblast je svoje gospodarstvo poskušala razdruževati od
cone A in ga tesneje povezati s slovenskim ter hrvaškim prostorom. Dez-
integracija je bila zaradi množične izselitve in nadaljnjih migracij prebival-
stva iz cone B še toliko večja po priključitvi Jugoslaviji, s čimer so se pre-
trgale tudi družbene vezi (Panjek 2011, 50–51; Rogoznica 2011, 253–310).
Nove državne meje so prerezale socialne vezi, tudi najožje družinske, kar
je bilo za mnoge razlog za izselitev in, kot bo vidno v nadaljevanju, je bila
ravno to največja bolečina tistih, ki so ostali. Maria iz zaledja Portoroža, ki
je italijanskega rodu, tako omenja izseljevanje v izogib pretrganju družin-
skih vezi pa tudi strah pred priseljevanjem Slovencev:
Takrat, ko so dali nalog za tiste, ki hočejo iti, takrat se je izpraznilo.
Kakšen sem pa tja so šli nekateri, tisti trgovci, učitelji pa to, so šli.
Drugače ne. Delavci, normalni ljudje, ki so bli bolj revni, so bli vsi tu-
kaj. Potem so začeli mladi, ki niso imeli . . . So bli zmeraj na teh njivah,
pa so vidli, da bi šli gor v Trst. Eni naši tukaj so delali gor v Trstu [. . .].
Ti mladi pa so zbežali, so šli stran, so ostali gor. Tle gor v Parecagu je
bla ena družina [ime]. Je prišel en dan k nam in povedal, da njegova
hči hoče it stran, ker se uči za šiviljo, ona bojo gor dobile službo, ho-
čejo it stran, ker tle nimajo službe . . . »In hočejo, da grem stran,« je
rekel, »ma jes ne pustim jih, da grejo stran. Če ne, mi zbežijo. Morem
it tudi js.« [. . .] Je jokal, ker ni hotel it stran. So bli drugi primeri, ki
so bli, dol po Jerneju: »Ja, če greš ti, grem anka jes. Alora, kej bon js
sam tle. Pol bojo pršli Slavi, bojo pršli tej Slovenci . . .«
Italijani kot tujci doma: o razbitju socialnih vezi, spremembi jezika,
preobratu družbene moči ter propagandi
V nadaljevanju bo govora o posrednih družbenih pritiskih na Italijane, ki
so zaradi spremenjenega družbenega okolja bolj kot ostalo ogrožali njihov
občutek za nacionalno identiteto. Zaradi spremenjenih družbenih in poli-
tičnih razmer, spremembe jezika ter prekinjene socialne mreže so se Italija-
ni znašli v vlogi »tujcev v lastnem domu« (Ballinger 2003, 220–244; Hrobat
Virloget 2015a, 164–167). Kot smo posredno videli že v dosedanjih spomi-
nih, je bilo znanje novega jezika, slovenščine, potrebno tudi za vsakdanje
preživetje, za zaposlitev. Nov jezik, ki ga večina italijansko govorečih ni
129
