Page 133 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 133
O razlogih za izseljevanje in odnosih oblasti do istrskih Italijanov
meli nas ne mi njih, tako da smo bili malo, kako bi rekla . . . Moja nona
se je spraševala, »Ma kako, da me pri meni doma nihče ne razume?«,
v dialektu. So bili ljudje, ki so nas razumeli, ampak v okolici, kjer smo
živeli, na hribu San Martin, so se preselili drugi ljudje, ker so vse hiše
ostale prazne in mi smo se znašli . . . [o babici, ki ni razumela jezika
sosede muslimanke]. Potem sem šla v šolo in ugotovila, da obstaja
drug jezik, ki ga ne razumem. Ker mi smo začeli študirati hrvaško ne
od začetka kot zdaj, ampak od petega razreda. Potem sem počasi za-
čela razumeti in sem govorila moji noni. Uboga nona je poznala tri
besede, hvala, dober dan in dobro večer, je govorila. Tri besede, še če-
trta, doviđenja tudi, samo to. Moja nona je bila preveč stara, jaz sem
se potem naučila. [O sramotni prigodi, ko je kot pridna šolarka mo-
rala izročiti Titu šop rož, a je pozabila hrvaške besede o dobrodošlici,
ker jih ni razumela.] Pravice so obstajale, vse je bilo, ampak moje me-
sto se je spremenilo, ni bilo lepo kot nekoč. Vsi napisi v hrvaščini,
logično, nič v italijanščini . . . Ne vem, če sem se takrat počutila tujka
v domovini, ampak potem ja.
Medtem ko so bili slovenski in hrvaški toponimi v času fašističnega za-
tiranja pred drugo svetovno vojno strogo prepovedani, je bila prejšnja ita-
lijanska toponimija po priključitvi Istre k Jugoslaviji zamenjana s sloven-
skimi in hrvaškimi imeni. Kot je bilo že pokazano, je bil jezik eden glav-
nih vzrokov za spor med italijanskimi Istrani in jugoslovanskimi priseljen-
ci (Hrobat Virloget 2015a, 165; Gombač 2005). Kot ugotavlja Vincent Ve-
schambre (2008, 10), poleg posegov v prostor prek dediščine, njenega uni-
čenja, novih arhitekturnih gradenj itd. kolonizatorji spreminjajo toponi-
mijo, kot odraz simbolnega zaznamovanja nove politične moči in prisvoji-
tve prostora.
Iz spominov je mogoče razbrati, da mnogi italijansko govoreči niso razu-
meli novega slovenskega jezika, zaradi česar so bili tarče psihičnega nasilja
(Menih, 2011, 89):
Še vedno hranim pismo moje uboge obupane mame, ki je bila leta
1970 v piranski bolnišnici. Je pisala, kako je hudo, ker nič ne razume
– ne zdravnice ne bolničark. In še huje: da jo žalijo in se derejo nanjo,
ker ne razume slovensko.
Vittoria se spominja svoje mame na hrvaški strani Istre, ki se kljub tru-
du po vojni nikakor ni mogla naučiti hrvaščine, povrh pa je bila zaradi ju-
131
meli nas ne mi njih, tako da smo bili malo, kako bi rekla . . . Moja nona
se je spraševala, »Ma kako, da me pri meni doma nihče ne razume?«,
v dialektu. So bili ljudje, ki so nas razumeli, ampak v okolici, kjer smo
živeli, na hribu San Martin, so se preselili drugi ljudje, ker so vse hiše
ostale prazne in mi smo se znašli . . . [o babici, ki ni razumela jezika
sosede muslimanke]. Potem sem šla v šolo in ugotovila, da obstaja
drug jezik, ki ga ne razumem. Ker mi smo začeli študirati hrvaško ne
od začetka kot zdaj, ampak od petega razreda. Potem sem počasi za-
čela razumeti in sem govorila moji noni. Uboga nona je poznala tri
besede, hvala, dober dan in dobro večer, je govorila. Tri besede, še če-
trta, doviđenja tudi, samo to. Moja nona je bila preveč stara, jaz sem
se potem naučila. [O sramotni prigodi, ko je kot pridna šolarka mo-
rala izročiti Titu šop rož, a je pozabila hrvaške besede o dobrodošlici,
ker jih ni razumela.] Pravice so obstajale, vse je bilo, ampak moje me-
sto se je spremenilo, ni bilo lepo kot nekoč. Vsi napisi v hrvaščini,
logično, nič v italijanščini . . . Ne vem, če sem se takrat počutila tujka
v domovini, ampak potem ja.
Medtem ko so bili slovenski in hrvaški toponimi v času fašističnega za-
tiranja pred drugo svetovno vojno strogo prepovedani, je bila prejšnja ita-
lijanska toponimija po priključitvi Istre k Jugoslaviji zamenjana s sloven-
skimi in hrvaškimi imeni. Kot je bilo že pokazano, je bil jezik eden glav-
nih vzrokov za spor med italijanskimi Istrani in jugoslovanskimi priseljen-
ci (Hrobat Virloget 2015a, 165; Gombač 2005). Kot ugotavlja Vincent Ve-
schambre (2008, 10), poleg posegov v prostor prek dediščine, njenega uni-
čenja, novih arhitekturnih gradenj itd. kolonizatorji spreminjajo toponi-
mijo, kot odraz simbolnega zaznamovanja nove politične moči in prisvoji-
tve prostora.
Iz spominov je mogoče razbrati, da mnogi italijansko govoreči niso razu-
meli novega slovenskega jezika, zaradi česar so bili tarče psihičnega nasilja
(Menih, 2011, 89):
Še vedno hranim pismo moje uboge obupane mame, ki je bila leta
1970 v piranski bolnišnici. Je pisala, kako je hudo, ker nič ne razume
– ne zdravnice ne bolničark. In še huje: da jo žalijo in se derejo nanjo,
ker ne razume slovensko.
Vittoria se spominja svoje mame na hrvaški strani Istre, ki se kljub tru-
du po vojni nikakor ni mogla naučiti hrvaščine, povrh pa je bila zaradi ju-
131
