Page 134 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 134
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
goslovanskega priimka stereotipizirana kot lažna Italijanka, spreobrnjena
Jugoslovanka:
[Moja mama] se ni nikoli naučila hrvaško, moj oče ja, vendar moja
mama se je trudila, hodila na tečaje, ampak se ni naučila. [. . .] Poleg
tega je imela hrvaški priimek [na -ić] in zato ji sploh niso odgovarjali v
italijanščini, le hrvaško. [. . .] V naših dolgih pogovorih je bila vedno
kronika o tem, v kateri trgovini, na pošti, pri vodovodu so ti grdo
odgovorili, ti niso hoteli postreči, so te preskočili, si bila nevidna, te
niso videli, so te preskočili.
Tudi sama je imela v začetku 70. let prejšnjega stoletja s preselitvijo v
Piran iz hrvaškega dela Istre težave, bala se je zunanjih socialnih stikov,
saj se je zaradi njih počutila tuj element, odrinjen na rob družbe.
Težko je bilo v socialnih odnosih, v življenju zunaj, v komunikaciji,
iti v trgovino . . . Nisem še govorila slovensko, govorila sem italijan-
sko, bilo je izjemno težko. Morala sem vedeti, v katero trgovino iti,
da mi bodo odgovorili v italijanščini. Tudi zato, ker ko sem govorila v
srbščini, ki sem jo dobro poznala [po možu], srbo-hrvaško, so mi zelo
grdo odgovarjali. [. . .] Ni bilo v redu ne italijansko, ne srbo-hrvaško.
Ne eno ne drugo. Tako da je rastel ta občutek . . . Da si odrinjen na rob
družbe. Prav odrinjen, zavrnjen, da si vedno tuj element, s težavo.
O jezikovnih barierah v novi slovenski družbi v Kopru pripoveduje tudi
Ornella:
Ti, ki niso imeli dela . . . So začeli prihajati. In potem smo se gledali
drug drugega . . . »Ma kdo so ti tu?« Za umret, ker oni niso razumeli
nas in mi ne njih. In potem je moja mama govorila kot »črnci«, »jaz,
Albina«, »jaz, Tončka« . . . Za umret. Ampak ti Slovenci, ki so prvi pri-
šli, so prvi, ki nas spoštujejo, ki nas imajo za enake, ki nam nikoli niso
izrekli grde besede.
Vedoč, da je spomin sled preteklosti v sedanjosti in da preteklost nima
kronoloških okvirjev, je občutek tujstva logično raztegnjen v nedefinirano
obdobje, obdobje »po«, ko se je z »eksodusom« družbena slika v Istri pov-
sem spremenila. Podobnih pričevanj je precej, kot, recimo, iz Izole, kjer
očeta Massima niso hoteli postreči, ker je govoril italijansko. »Tam je bla
132
goslovanskega priimka stereotipizirana kot lažna Italijanka, spreobrnjena
Jugoslovanka:
[Moja mama] se ni nikoli naučila hrvaško, moj oče ja, vendar moja
mama se je trudila, hodila na tečaje, ampak se ni naučila. [. . .] Poleg
tega je imela hrvaški priimek [na -ić] in zato ji sploh niso odgovarjali v
italijanščini, le hrvaško. [. . .] V naših dolgih pogovorih je bila vedno
kronika o tem, v kateri trgovini, na pošti, pri vodovodu so ti grdo
odgovorili, ti niso hoteli postreči, so te preskočili, si bila nevidna, te
niso videli, so te preskočili.
Tudi sama je imela v začetku 70. let prejšnjega stoletja s preselitvijo v
Piran iz hrvaškega dela Istre težave, bala se je zunanjih socialnih stikov,
saj se je zaradi njih počutila tuj element, odrinjen na rob družbe.
Težko je bilo v socialnih odnosih, v življenju zunaj, v komunikaciji,
iti v trgovino . . . Nisem še govorila slovensko, govorila sem italijan-
sko, bilo je izjemno težko. Morala sem vedeti, v katero trgovino iti,
da mi bodo odgovorili v italijanščini. Tudi zato, ker ko sem govorila v
srbščini, ki sem jo dobro poznala [po možu], srbo-hrvaško, so mi zelo
grdo odgovarjali. [. . .] Ni bilo v redu ne italijansko, ne srbo-hrvaško.
Ne eno ne drugo. Tako da je rastel ta občutek . . . Da si odrinjen na rob
družbe. Prav odrinjen, zavrnjen, da si vedno tuj element, s težavo.
O jezikovnih barierah v novi slovenski družbi v Kopru pripoveduje tudi
Ornella:
Ti, ki niso imeli dela . . . So začeli prihajati. In potem smo se gledali
drug drugega . . . »Ma kdo so ti tu?« Za umret, ker oni niso razumeli
nas in mi ne njih. In potem je moja mama govorila kot »črnci«, »jaz,
Albina«, »jaz, Tončka« . . . Za umret. Ampak ti Slovenci, ki so prvi pri-
šli, so prvi, ki nas spoštujejo, ki nas imajo za enake, ki nam nikoli niso
izrekli grde besede.
Vedoč, da je spomin sled preteklosti v sedanjosti in da preteklost nima
kronoloških okvirjev, je občutek tujstva logično raztegnjen v nedefinirano
obdobje, obdobje »po«, ko se je z »eksodusom« družbena slika v Istri pov-
sem spremenila. Podobnih pričevanj je precej, kot, recimo, iz Izole, kjer
očeta Massima niso hoteli postreči, ker je govoril italijansko. »Tam je bla
132
