Page 132 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 132
ksodus«: o tistih, ki odhajajo, tistih, ki ostajajo, in tistih, ki prihajajo
poznala, je prevladal v njihovem domačem družbenem okolju. Kot je bilo
slišati od nekaterih sogovornikov, so Italijani na podeželju že bolj znali slo-
vensko oz. hrvaško, medtem ko so bili v mestih bolj jezikovno distancirani
od podeželskega, bolj slovenskega okolja, pri čemer ne gre pozabiti tudi
obdobja 20-letne prevlade italijanščine v javnem prostoru v času fašizma.
Ornella pove, da so se znašli sami v njim tujem praznem mestu, ki jim je
pred izpraznitvijo predstavljalo razširjeno socialno mrežo, po »eksodusu«
pa so se znašli stisnjene v kot v tujem svetu:
Koper je bil kot ena raztegnjena družina. Zakaj? Jaz sem hodila, sem
šla do moje tete, potem sem šla malo do babice, potem je bila sestra
mojega očeta . . . So bile vse te raztegnjene družine [. . .]. Koper je bil
le to središče in so bile vse te družine, ker v Kopru se je živelo zunaj,
živelo se je na ulici. Otroci . . . Nihče ni zaklepal vrat, igralo se je na
trgih. In ko si hodil po ulici, »Dober dan, Sorenina, dober dan vam,
vaš oče, kako je? Dobro, hvala in ti? Dober dan . . .« Ker so bili vsi na
cesti, so postavljali klopce . . . Ker je bila vse ena sama družina. Tako
je bilo, nikoli nisi zapiral vrata. In potem mi, ki smo bili doma, na
svojem, naenkrat sem se znašla gostja v svetu, ki ni bil več moj, kjer
so mi drugi ukazovali in sem morala jaz spraševati za dovoljenje. Kot
ti, ki si v družini v neki hiši, gredo vsi proč, pridejo drugi in ti, ki si bil
v svoji družini in vse ukazoval, naenkrat se znajdeš potisnjen v kot,
kjer moraš vprašati celo za dovoljenje, da si lahko umiješ roke. In v
bistvu se znajdeš v tem, da ne veš niti več, kje si, kdo si in kaj delaš.
Zelo težko je bilo. Tako je bilo.
Tako tiste, ki so ostali, kot tiste, ki so odšli, prežema nostalgija za izgu-
bljenim »italijanskim« svetom, od katerega so v Istri ostali le sledovi. Če-
prav niso fizično odšli, so tisti, ki so ostali, doživeli nekakšno premestitev
znotraj sebe, saj so se znašli doma v povsem tujem okolju (Ballinger 2003,
220). Spomini istrskih Italijanov so vpeti v idilično sliko okolja iz preteklo-
sti, uničenega z valom tujcev nerazumljivih jezikov in kultur ter z »ekso-
dusom«, ki je pretrgal vse socialne vezi v urbanem okolju (Hrobat Virloget
2020, 26–27). Amalia, ki smo jo že srečali v poglavju o nezaceljenih ranah
zaradi ločitve družine kot posledic »eksodusa«, priča o popolnem občutku
tujstva sredi novega, nerazumljivega jezikovnega okolja v domačem mestu:
Šli smo v trgovino in nismo razumeli, kaj nas sprašujejo [Rovinj]. Ne,
mi smo govorili italijansko, oni nas niso razumeli. Ne oni niso razu-
130
poznala, je prevladal v njihovem domačem družbenem okolju. Kot je bilo
slišati od nekaterih sogovornikov, so Italijani na podeželju že bolj znali slo-
vensko oz. hrvaško, medtem ko so bili v mestih bolj jezikovno distancirani
od podeželskega, bolj slovenskega okolja, pri čemer ne gre pozabiti tudi
obdobja 20-letne prevlade italijanščine v javnem prostoru v času fašizma.
Ornella pove, da so se znašli sami v njim tujem praznem mestu, ki jim je
pred izpraznitvijo predstavljalo razširjeno socialno mrežo, po »eksodusu«
pa so se znašli stisnjene v kot v tujem svetu:
Koper je bil kot ena raztegnjena družina. Zakaj? Jaz sem hodila, sem
šla do moje tete, potem sem šla malo do babice, potem je bila sestra
mojega očeta . . . So bile vse te raztegnjene družine [. . .]. Koper je bil
le to središče in so bile vse te družine, ker v Kopru se je živelo zunaj,
živelo se je na ulici. Otroci . . . Nihče ni zaklepal vrat, igralo se je na
trgih. In ko si hodil po ulici, »Dober dan, Sorenina, dober dan vam,
vaš oče, kako je? Dobro, hvala in ti? Dober dan . . .« Ker so bili vsi na
cesti, so postavljali klopce . . . Ker je bila vse ena sama družina. Tako
je bilo, nikoli nisi zapiral vrata. In potem mi, ki smo bili doma, na
svojem, naenkrat sem se znašla gostja v svetu, ki ni bil več moj, kjer
so mi drugi ukazovali in sem morala jaz spraševati za dovoljenje. Kot
ti, ki si v družini v neki hiši, gredo vsi proč, pridejo drugi in ti, ki si bil
v svoji družini in vse ukazoval, naenkrat se znajdeš potisnjen v kot,
kjer moraš vprašati celo za dovoljenje, da si lahko umiješ roke. In v
bistvu se znajdeš v tem, da ne veš niti več, kje si, kdo si in kaj delaš.
Zelo težko je bilo. Tako je bilo.
Tako tiste, ki so ostali, kot tiste, ki so odšli, prežema nostalgija za izgu-
bljenim »italijanskim« svetom, od katerega so v Istri ostali le sledovi. Če-
prav niso fizično odšli, so tisti, ki so ostali, doživeli nekakšno premestitev
znotraj sebe, saj so se znašli doma v povsem tujem okolju (Ballinger 2003,
220). Spomini istrskih Italijanov so vpeti v idilično sliko okolja iz preteklo-
sti, uničenega z valom tujcev nerazumljivih jezikov in kultur ter z »ekso-
dusom«, ki je pretrgal vse socialne vezi v urbanem okolju (Hrobat Virloget
2020, 26–27). Amalia, ki smo jo že srečali v poglavju o nezaceljenih ranah
zaradi ločitve družine kot posledic »eksodusa«, priča o popolnem občutku
tujstva sredi novega, nerazumljivega jezikovnega okolja v domačem mestu:
Šli smo v trgovino in nismo razumeli, kaj nas sprašujejo [Rovinj]. Ne,
mi smo govorili italijansko, oni nas niso razumeli. Ne oni niso razu-
130
