Page 168 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 168
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
[O tem, da je najprej dobila sobo.] Potem smo začeli skati stanova-
nja. Stanovanj je bilo ogromno v Piranu, a so bila neuporabna. Ne
vem, kako so ti ljudje prej živeli. Morda so vse uničili, preden so šli,
a tega ne verjamem. Vsa stopnišča in stanovanja so bila zanemarje-
na. Morda se grdo sliši, a bilo je nemogoče. To je bilo leta 1955, ko se
je največ ljudi izseljevalo. Mogoče je bilo zaradi tega. Morda pa zato,
ker sem le iz nekega drugega kraja prišla in mi je še bolj vse izgledalo
črno. Jasno pa je, da je to neprimerljivo s tem, kar je danes. Žal tudi
čisto ni bilo. Ko smo začeli iskati stanovanja, sem jaz res dobila na
občini eno pest ključev in sem prehodila Piran skoraj od a do ž. Nek-
do je hodil z mano, nisem bila sama. Ampak nisem našla nič, ni bilo
enega stanovanja, ko bi se človek lahko vselil. Tiste ključe sem vse vr-
nila in rekla, da ne maram takih starih stanovanj. [Čez nekaj dni je
s sodelavko dobila stanovanje družine, ki se je ravnokar izseljevala,
kjer so bile za razliko od drugod celo sanitarije.]
Tudi Emirju je oče, ki se je iz Makedonije v Piran priselil že leta 1952,
pripovedoval zgodbo o tem, kako je leta 1954, ko se je preselil v Izolo in od
občine dobil (že omenjeno) zapuščeno slaščičarno, dobil hkrati tudi »šop
ključev« zapuščenih stanovanj:
Vprašanje, če je bilo še kaj Italijanov v mestu ob prihodu.] Ja. Si imel
Koprsko ulico, št. 1, je bila naša družina sama, št. 2 so bili spet eni
Makedonci, dve družine, vis-a-vis je bila družina [ime], pa še ene dve
družine, se pravi nobenega Italijana. Št. 4 so bili [ime], pol pa naprej
so bili Italijani, še danes. V glavnem Slovenci. Ko sem jaz prišel, je bilo
enih 20 v tisti naši ulici italijanskih družin. Še nekaj bom povedal
za zanimivost: moj oče je šel vprašat, ko je dobil lokal, je šel na občino
vprašat za stanovanje. So mu rekli, »Tle so ključi Koprske ulice«, šop
ključev, »pejte si izbrat«. Se pravi, je bilo prazno.
Prav ta urbana zgodba o »šopu ključev«, ki se mi je ob začetku raziskova-
nja zdela neverjetna in ji tudi drugi ljudje še pred desetimi leti niso verjeli,
odraža, o kolikšni menjavi prebivalstva je govora v istrskih mestih. Praktič-
no je šlo za skoraj popolno zamenjavo prebivalstva, kar je prineslo drastič-
ne spremembe tako z vidika etničnosti in ekonomske strukture prebival-
stva kot kulture in sploh načina življenja. Zgodbe o priseljevanju in razlike
med prvimi priseljenci, ki so prihajali v še italijansko mestno okolje, in po-
znejšimi, ki so prihajali v že slovenizirano, bodo vidne tudi v nadaljevanju,
166
[O tem, da je najprej dobila sobo.] Potem smo začeli skati stanova-
nja. Stanovanj je bilo ogromno v Piranu, a so bila neuporabna. Ne
vem, kako so ti ljudje prej živeli. Morda so vse uničili, preden so šli,
a tega ne verjamem. Vsa stopnišča in stanovanja so bila zanemarje-
na. Morda se grdo sliši, a bilo je nemogoče. To je bilo leta 1955, ko se
je največ ljudi izseljevalo. Mogoče je bilo zaradi tega. Morda pa zato,
ker sem le iz nekega drugega kraja prišla in mi je še bolj vse izgledalo
črno. Jasno pa je, da je to neprimerljivo s tem, kar je danes. Žal tudi
čisto ni bilo. Ko smo začeli iskati stanovanja, sem jaz res dobila na
občini eno pest ključev in sem prehodila Piran skoraj od a do ž. Nek-
do je hodil z mano, nisem bila sama. Ampak nisem našla nič, ni bilo
enega stanovanja, ko bi se človek lahko vselil. Tiste ključe sem vse vr-
nila in rekla, da ne maram takih starih stanovanj. [Čez nekaj dni je
s sodelavko dobila stanovanje družine, ki se je ravnokar izseljevala,
kjer so bile za razliko od drugod celo sanitarije.]
Tudi Emirju je oče, ki se je iz Makedonije v Piran priselil že leta 1952,
pripovedoval zgodbo o tem, kako je leta 1954, ko se je preselil v Izolo in od
občine dobil (že omenjeno) zapuščeno slaščičarno, dobil hkrati tudi »šop
ključev« zapuščenih stanovanj:
Vprašanje, če je bilo še kaj Italijanov v mestu ob prihodu.] Ja. Si imel
Koprsko ulico, št. 1, je bila naša družina sama, št. 2 so bili spet eni
Makedonci, dve družine, vis-a-vis je bila družina [ime], pa še ene dve
družine, se pravi nobenega Italijana. Št. 4 so bili [ime], pol pa naprej
so bili Italijani, še danes. V glavnem Slovenci. Ko sem jaz prišel, je bilo
enih 20 v tisti naši ulici italijanskih družin. Še nekaj bom povedal
za zanimivost: moj oče je šel vprašat, ko je dobil lokal, je šel na občino
vprašat za stanovanje. So mu rekli, »Tle so ključi Koprske ulice«, šop
ključev, »pejte si izbrat«. Se pravi, je bilo prazno.
Prav ta urbana zgodba o »šopu ključev«, ki se mi je ob začetku raziskova-
nja zdela neverjetna in ji tudi drugi ljudje še pred desetimi leti niso verjeli,
odraža, o kolikšni menjavi prebivalstva je govora v istrskih mestih. Praktič-
no je šlo za skoraj popolno zamenjavo prebivalstva, kar je prineslo drastič-
ne spremembe tako z vidika etničnosti in ekonomske strukture prebival-
stva kot kulture in sploh načina življenja. Zgodbe o priseljevanju in razlike
med prvimi priseljenci, ki so prihajali v še italijansko mestno okolje, in po-
znejšimi, ki so prihajali v že slovenizirano, bodo vidne tudi v nadaljevanju,
166
