Page 172 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 172
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
1920–1930 (Kalc 2019, 155). Med temi je bil že omenjeni Marko, katerega
družina je morala zaradi aktivnega antifašističnega delovanja zbežati iz Tr-
sta v Kranj, se po osvoboditvi vrnila v Trst in se leta 1948 priselila v Koper.
Mogli so bežat . . . Moj stric je bil v tisti skupini kot uni, ki so jih ustre-
lili v Bazovici. Samo njega so opozorili in je cela družina zbežala v
Kranj, tle iz Trsta. Tako da so potem živeli v Trstu od 1930 do vojne
in pol po vojni so se takoj vrnili v Trst, pol pa so prišli vsi v Koper.
[. . .] Cela družina je mogla bežat. To so čez noč spakirali in so se mo-
rali preseliti v Kranj, kjer so jih sprejeli tako in tako, ker je z vsemi
begunci tako. Pač, ti kao jim odžiraš delovna mesta in te ne vidijo lih
radi. Seveda, pol po vojni so prišli takoj dol nazaj. Sam pol so bli zelo
kratek čas v Trstu, ker je bil še naš, in potem so se pač preselili sem v
Koper.
Tudi iz arhivskih virov je razvidno, da so bili prvi priseljenci iz Primor-
ske, iz cone A ter Jugoslavije. Pomemben magnet je bil vzpostavitev šolstva
povsem na novo, potem ko so bile slovenske šole pod fašizmom ukinjene,
zaradi česar na tem območju sploh ni bilo usposobljenega učiteljskega ka-
dra. Zaradi tega so bile šole in oddelki združeni in kombinirani, poučevanje
pa prepuščeno učiteljem, ki še niso zaključili šolanja (Kalc 2019, 152). Spo-
mini prvih priseljencev potrjujejo podatek, da so v istrska mesta najprej
prihajali tisti ljudje, ki so bili prilagojeni večinskemu italijanskemu okolju,
torej v glavnem ljudje iz okolice Trsta ali iz Primorske, kjer so italijanski
jezik poznali zaradi stalnega stika s Trstom kot gospodarskim središčem
regije in zaradi dveh desetletij fašizma.
Med temi ljudmi je veliko zavednih Slovencev, ki so pred fašističnim na-
siljem bežali v Jugoslavijo in tam čakali na priložnost vrnitve v Istro, pa
čeprav na drugo stran meje. Veliko med njimi je bilo intelektualcev, učite-
ljev, saj so oblasti v še vedno prevladujočem italijanskem okolju potrebo-
vale dvojezične učitelje. Med sogovorniki in sogovornicami so bile takšne
tri družine. Oba starša zgoraj omenjene »povratniške« družine, ki je beža-
la pred fašističnim nasiljem, sta bila učitelja, mati v slovensko-italijanski
kombinirani šoli.
Najprej smo živeli tam v Bošadragi [četrt v Kopru], ko sem bil star
eno leto, smo se preselili gor nad osnovno šolo na Markovcu in to je
bla osnovna šola, ki je bila pol slovenska, pol italijanska. V bistvu mo-
ja mama je učila slovenske razrede od prvega do četrtega, ni bilo . . .
170
1920–1930 (Kalc 2019, 155). Med temi je bil že omenjeni Marko, katerega
družina je morala zaradi aktivnega antifašističnega delovanja zbežati iz Tr-
sta v Kranj, se po osvoboditvi vrnila v Trst in se leta 1948 priselila v Koper.
Mogli so bežat . . . Moj stric je bil v tisti skupini kot uni, ki so jih ustre-
lili v Bazovici. Samo njega so opozorili in je cela družina zbežala v
Kranj, tle iz Trsta. Tako da so potem živeli v Trstu od 1930 do vojne
in pol po vojni so se takoj vrnili v Trst, pol pa so prišli vsi v Koper.
[. . .] Cela družina je mogla bežat. To so čez noč spakirali in so se mo-
rali preseliti v Kranj, kjer so jih sprejeli tako in tako, ker je z vsemi
begunci tako. Pač, ti kao jim odžiraš delovna mesta in te ne vidijo lih
radi. Seveda, pol po vojni so prišli takoj dol nazaj. Sam pol so bli zelo
kratek čas v Trstu, ker je bil še naš, in potem so se pač preselili sem v
Koper.
Tudi iz arhivskih virov je razvidno, da so bili prvi priseljenci iz Primor-
ske, iz cone A ter Jugoslavije. Pomemben magnet je bil vzpostavitev šolstva
povsem na novo, potem ko so bile slovenske šole pod fašizmom ukinjene,
zaradi česar na tem območju sploh ni bilo usposobljenega učiteljskega ka-
dra. Zaradi tega so bile šole in oddelki združeni in kombinirani, poučevanje
pa prepuščeno učiteljem, ki še niso zaključili šolanja (Kalc 2019, 152). Spo-
mini prvih priseljencev potrjujejo podatek, da so v istrska mesta najprej
prihajali tisti ljudje, ki so bili prilagojeni večinskemu italijanskemu okolju,
torej v glavnem ljudje iz okolice Trsta ali iz Primorske, kjer so italijanski
jezik poznali zaradi stalnega stika s Trstom kot gospodarskim središčem
regije in zaradi dveh desetletij fašizma.
Med temi ljudmi je veliko zavednih Slovencev, ki so pred fašističnim na-
siljem bežali v Jugoslavijo in tam čakali na priložnost vrnitve v Istro, pa
čeprav na drugo stran meje. Veliko med njimi je bilo intelektualcev, učite-
ljev, saj so oblasti v še vedno prevladujočem italijanskem okolju potrebo-
vale dvojezične učitelje. Med sogovorniki in sogovornicami so bile takšne
tri družine. Oba starša zgoraj omenjene »povratniške« družine, ki je beža-
la pred fašističnim nasiljem, sta bila učitelja, mati v slovensko-italijanski
kombinirani šoli.
Najprej smo živeli tam v Bošadragi [četrt v Kopru], ko sem bil star
eno leto, smo se preselili gor nad osnovno šolo na Markovcu in to je
bla osnovna šola, ki je bila pol slovenska, pol italijanska. V bistvu mo-
ja mama je učila slovenske razrede od prvega do četrtega, ni bilo . . .
170
