Page 170 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 170
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
Podobno nejevoljno se je na trditev o »podarjenih« stanovanjih odzvala
hčerka zgodnjih priseljencev iz Gorice in Trsta, pri kateri je zanimivo opa-
ziti, da se niso šteli za priseljence, temveč kot Primorci za domačine (glej v
nadaljevanju). Ponovno lahko vidimo, da so najzgodnejši priseljenci tisti,
ki so bili iz obmejnega pasu in so znali italijanščino, vendar, zanimivo, oči-
tno ni bilo pravilo, da so vsi prejeli stanovanja, saj ga oni niso. Čeprav se
je torej urbana zgodba o »šopu ključev« dejansko izkazalo za resnično, pa
očitno te možnosti niso imeli prav vsi:
Bom se še js oglasila, zakaj sem pršla danes. Me je, ste me izzvali z va-
šim naslovom »Šop ključev«. Jaz sem rojena pred letom ’50 v Kopru.
Nismo prišleki, mislim, moja mama je iz Gorice, oče iz Trsta, ampak
nikoli nismo se čutili prišleki. Ne vem, kdo je bil ta šop ključev, se
strinjam z gospodom. Povem, kaj so moji starši doživeli. Moj oče je
bil, mislim, da kar pomembno funkcijo v Kopru. Zato je pršu. Leta
’48 nisi pršu kar tako v Koper. Moja mama je bla noseča, skoraj pred
porodom, in je vsak dan pršla peš iz Izole, kjer sta bila v podnajemu,
iskat stanovanje v Koper, ker ni blo prevoznega sredstva. In še . . . Je
vedno trdila in je prosila po hišah, da bi vsaj eno sobo dobila. Ni blo
šans. In potem smo dobili v Kreljevi, kjer je tam tudi umrla ta boga
moja mama, dve sobi, ampak veste, naši Slovenci so imeli eno, tudi
oni so dobili dve sobi. Eno na eni strani hodnika, eno na drugi strani
hodnika. Mi smo bli v palači in smo imeli stranišče in vodo na vrtu.
Kak drugi še tega ne. In moj oče se je leta . . . Torej, moja mama je
zmerom trdila, so se me bali in zato, ker je bil moj oče pač na nekem
takem položaju, zato so mi dali tisto sobo. Ma res revščina in leta ’54
se je moj oče, ki je bil partizan od leta ’42. S šestnajstimi leti in pol je
šel v vojsko, v partizane . . . Se je odločil, da se od nas odseli. On tudi
ni dobil šop ključev. Pri vsej funkciji, ki je mel, pri vsem borčevstvu,
on je živel v sobi, kjer je tekla voda dol. Nikoli več ni dobil drugega
stanovanja. Mislim, da ne bi šli iz tega predavanja, da tisti, ki smo
prišli, ki so prišli v Koper, da so dobili ta šop ključev, hodili po Kopru
in probali in si izbirali. Js ne razumem, sm razumela leta ’48, nisem
pa razumela, da moji starši leta ’54 al ’56 al ne vem kdaj je bil ta šop
ključev . . . Niso mogli dobit stanovanja. Ne samo moji, tudi vsi moji
sosedi, mi smo vsi stari sosedi. Nobeden se ni mogu odselit.
Lahko bi torej rekli, ja, v fazi največje zapuščenosti istrskih mest so obla-
sti priseljence poskušale privabiti s »šopom ključev«, kar bo iz spomina ti-
168
Podobno nejevoljno se je na trditev o »podarjenih« stanovanjih odzvala
hčerka zgodnjih priseljencev iz Gorice in Trsta, pri kateri je zanimivo opa-
ziti, da se niso šteli za priseljence, temveč kot Primorci za domačine (glej v
nadaljevanju). Ponovno lahko vidimo, da so najzgodnejši priseljenci tisti,
ki so bili iz obmejnega pasu in so znali italijanščino, vendar, zanimivo, oči-
tno ni bilo pravilo, da so vsi prejeli stanovanja, saj ga oni niso. Čeprav se
je torej urbana zgodba o »šopu ključev« dejansko izkazalo za resnično, pa
očitno te možnosti niso imeli prav vsi:
Bom se še js oglasila, zakaj sem pršla danes. Me je, ste me izzvali z va-
šim naslovom »Šop ključev«. Jaz sem rojena pred letom ’50 v Kopru.
Nismo prišleki, mislim, moja mama je iz Gorice, oče iz Trsta, ampak
nikoli nismo se čutili prišleki. Ne vem, kdo je bil ta šop ključev, se
strinjam z gospodom. Povem, kaj so moji starši doživeli. Moj oče je
bil, mislim, da kar pomembno funkcijo v Kopru. Zato je pršu. Leta
’48 nisi pršu kar tako v Koper. Moja mama je bla noseča, skoraj pred
porodom, in je vsak dan pršla peš iz Izole, kjer sta bila v podnajemu,
iskat stanovanje v Koper, ker ni blo prevoznega sredstva. In še . . . Je
vedno trdila in je prosila po hišah, da bi vsaj eno sobo dobila. Ni blo
šans. In potem smo dobili v Kreljevi, kjer je tam tudi umrla ta boga
moja mama, dve sobi, ampak veste, naši Slovenci so imeli eno, tudi
oni so dobili dve sobi. Eno na eni strani hodnika, eno na drugi strani
hodnika. Mi smo bli v palači in smo imeli stranišče in vodo na vrtu.
Kak drugi še tega ne. In moj oče se je leta . . . Torej, moja mama je
zmerom trdila, so se me bali in zato, ker je bil moj oče pač na nekem
takem položaju, zato so mi dali tisto sobo. Ma res revščina in leta ’54
se je moj oče, ki je bil partizan od leta ’42. S šestnajstimi leti in pol je
šel v vojsko, v partizane . . . Se je odločil, da se od nas odseli. On tudi
ni dobil šop ključev. Pri vsej funkciji, ki je mel, pri vsem borčevstvu,
on je živel v sobi, kjer je tekla voda dol. Nikoli več ni dobil drugega
stanovanja. Mislim, da ne bi šli iz tega predavanja, da tisti, ki smo
prišli, ki so prišli v Koper, da so dobili ta šop ključev, hodili po Kopru
in probali in si izbirali. Js ne razumem, sm razumela leta ’48, nisem
pa razumela, da moji starši leta ’54 al ’56 al ne vem kdaj je bil ta šop
ključev . . . Niso mogli dobit stanovanja. Ne samo moji, tudi vsi moji
sosedi, mi smo vsi stari sosedi. Nobeden se ni mogu odselit.
Lahko bi torej rekli, ja, v fazi največje zapuščenosti istrskih mest so obla-
sti priseljence poskušale privabiti s »šopom ključev«, kar bo iz spomina ti-
168
