Page 199 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 199
Simbolne meje v istrski družbi
ljenci vzpostavi meja, kjer se »domačini« in zgodnji priseljenci postavijo
nasproti tistim, ki se priselijo pozneje. Tako Marko, ki je prišel v Koper kot
»povratnik« z antifašistično družino, ki je iz Trsta pred fašizmom pobegni-
la v Jugoslavijo, izpostavi podobnost med Italijani in Slovenci na Primor-
skem, ki so že prej sobivali, pri čemer je moč zaznati superioren odnos do
priseljencev iz južnih delov nekdanje Jugoslavije:
[O priseljevanju delavcev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije v
Koper za potrebe Luke, Tomosa in druge industrije] Vdre ena druga
kultura, ki dejansko . . . Manj razlike je bilo, veliko manj med nami
in Italijani, ki smo dejansko živeli na istem teritoriju, pač eden je bil
Slovenec . . . To se je vleklo že tisočletja. Oče je rojen v Trstu . . . To je
pa potem, ko ti udari ena čisto druga kultura. To so pobirali ljudi dol,
po vaseh, razumeš, to so bli pastirji . . . Pač, tle so nosili vreče in tako.
To je bilo pa težje. Na nekem kulturnem nivoju.
V tem orientalističnem diskurzu Marko podobno nadaljuje o kmetih z
»Balkana«, ki so naselili visoko urbanizirana istrska mesta, in tako znova
trčimo v že omenjen stereotipni diskurz o nizki kmečki in visoki urbani
kulturi, tokrat v drugem družbenem kontekstu:
Zaradi tega je prihajalo do konfliktov, ker dejansko si pripeljal ljudi,
recimo tako grobo – pastirje, si jih spravil v neko visoko razvito urba-
no okolje, se ni znašel on, seveda tudi on je bil je tukaj v strahu in je
reagiral samoobrambno [. . .]. Problem je bil že jezik. To so bli ljudje,
ki si jih pripeljal iz hribov, ki niso bili navajeni tega. On je govoril svoj
jezik in pika. Lahko je reči njemu, »Nauči se slovensko!«, še svoj jezik
znal. Ne vem, če je znal brat . . .
V nasprotju od zgoraj povedanega je raziskava iz 80. let o priseljencih iz
južnih republik Jugoslavije ovrgla splošno razširjen stereotip, da je večina
priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije neizobraženih, saj je
pokazala le majhne razlike v izobrazbi med Slovenci in Neslovenci. Tudi
izobrazbena struktura Slovencev je bila »nizka«, čeprav je v zaposlovanju
in napredovanju to v družbi manj vidno kot nizka izobrazba priseljencev
(Mežnarič 1986, 73–74). Na podobno superioren odnos do priseljencev iz
nekdanjih južnejših republik Jugoslavije, ki naj bi prišli v visoko urbanizi-
rano kulturo, naletimo tudi pri vprašanju odnosov priseljencev do dedišči-
ne in lokalnega okolja (Hrobat Virloget 2020) ali pri italijanskih Istranih,
kot recimo pri Ornelli:
197
ljenci vzpostavi meja, kjer se »domačini« in zgodnji priseljenci postavijo
nasproti tistim, ki se priselijo pozneje. Tako Marko, ki je prišel v Koper kot
»povratnik« z antifašistično družino, ki je iz Trsta pred fašizmom pobegni-
la v Jugoslavijo, izpostavi podobnost med Italijani in Slovenci na Primor-
skem, ki so že prej sobivali, pri čemer je moč zaznati superioren odnos do
priseljencev iz južnih delov nekdanje Jugoslavije:
[O priseljevanju delavcev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije v
Koper za potrebe Luke, Tomosa in druge industrije] Vdre ena druga
kultura, ki dejansko . . . Manj razlike je bilo, veliko manj med nami
in Italijani, ki smo dejansko živeli na istem teritoriju, pač eden je bil
Slovenec . . . To se je vleklo že tisočletja. Oče je rojen v Trstu . . . To je
pa potem, ko ti udari ena čisto druga kultura. To so pobirali ljudi dol,
po vaseh, razumeš, to so bli pastirji . . . Pač, tle so nosili vreče in tako.
To je bilo pa težje. Na nekem kulturnem nivoju.
V tem orientalističnem diskurzu Marko podobno nadaljuje o kmetih z
»Balkana«, ki so naselili visoko urbanizirana istrska mesta, in tako znova
trčimo v že omenjen stereotipni diskurz o nizki kmečki in visoki urbani
kulturi, tokrat v drugem družbenem kontekstu:
Zaradi tega je prihajalo do konfliktov, ker dejansko si pripeljal ljudi,
recimo tako grobo – pastirje, si jih spravil v neko visoko razvito urba-
no okolje, se ni znašel on, seveda tudi on je bil je tukaj v strahu in je
reagiral samoobrambno [. . .]. Problem je bil že jezik. To so bli ljudje,
ki si jih pripeljal iz hribov, ki niso bili navajeni tega. On je govoril svoj
jezik in pika. Lahko je reči njemu, »Nauči se slovensko!«, še svoj jezik
znal. Ne vem, če je znal brat . . .
V nasprotju od zgoraj povedanega je raziskava iz 80. let o priseljencih iz
južnih republik Jugoslavije ovrgla splošno razširjen stereotip, da je večina
priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugoslavije neizobraženih, saj je
pokazala le majhne razlike v izobrazbi med Slovenci in Neslovenci. Tudi
izobrazbena struktura Slovencev je bila »nizka«, čeprav je v zaposlovanju
in napredovanju to v družbi manj vidno kot nizka izobrazba priseljencev
(Mežnarič 1986, 73–74). Na podobno superioren odnos do priseljencev iz
nekdanjih južnejših republik Jugoslavije, ki naj bi prišli v visoko urbanizi-
rano kulturo, naletimo tudi pri vprašanju odnosov priseljencev do dedišči-
ne in lokalnega okolja (Hrobat Virloget 2020) ali pri italijanskih Istranih,
kot recimo pri Ornelli:
197
