Page 201 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 201
Simbolne meje v istrski družbi
Leta 1965 je pomol
pri Arigoniju bila
priljubljena lokacija
za pogled na Izolo
pod kolektivnim nadzorom že ustaljenih prvotno naseljenih prebivalcev,
so otroci v priseljenskih družinah, ki med seboj niso povezane v skupnost,
prepuščeni le vzgoji posamezne družine in zato brez širšega družbenega
nadzora. Otroci priseljencev so se identificirali z negativno stigmatizacijo
svojih staršev že od zgodnjih let. Medtem ko so v preteklosti glavne ra-
zloge za družinsko nestabilnost in odklon od socialnih norm pripisovali
revščini, izkoreninjosti v iskanju zaposlitve in nestabilnosti zaposlitve de-
lavskega razreda, to ni veljalo v analizirani delavski skupnosti, kjer so bili
glavni razlogi osebnostne narave. V to mesto so ljudje prišli iz različnih ve-
trov, z različnimi standardi in vzorci socialnega obnašanja, ki so tako trčili
ob t. i. »civilizirano« obnašanje že ustaljene skupnosti.
»Drugačno« obnašanje gre tako pripisati nesposobnosti ali odporu do-
ločenih družin proti standardom obnašanja, ki jih je vzpostavila skupnost
najstarejših prebivalcev. Mlada generacija je te družbene meje staršev ohra-
nila in jih naredila celo rigidnejše. Tako imamo na eni strani ponos mladih
iz prvih, »ustaljenih« družin in njihov prezir do priseljencev, kar ustreza
na drugi strani grobostim in »neprimernemu« obnašanju mladih »z nižjim
statusom«. Slednje so že od otroških let provocirali z zavračanjem in s pre-
zirom, zato so se temu uprli tako, da so nadlegovali tiste, ki so jih zavračali
in prezirali, zaradi česar so se slednji počutili le še bolj ogrožene (Elias in
Scotson 1994, 117–145). Čeprav v našem primeru ni govora o drugi gene-
raciji priseljencev, pri čemer bi sicer to razlago danes zlahka aplicirali tudi
nanje, lahko tudi pri »odklonu« v obnašanju manjšine priseljencev iz juž-
nih republik nekdanje Jugoslavije razmislimo o tem, koliko je bilo njiho-
vo »drugačno« obnašanje pogojeno z uporom in identificiranjem s stigmo
199
Leta 1965 je pomol
pri Arigoniju bila
priljubljena lokacija
za pogled na Izolo
pod kolektivnim nadzorom že ustaljenih prvotno naseljenih prebivalcev,
so otroci v priseljenskih družinah, ki med seboj niso povezane v skupnost,
prepuščeni le vzgoji posamezne družine in zato brez širšega družbenega
nadzora. Otroci priseljencev so se identificirali z negativno stigmatizacijo
svojih staršev že od zgodnjih let. Medtem ko so v preteklosti glavne ra-
zloge za družinsko nestabilnost in odklon od socialnih norm pripisovali
revščini, izkoreninjosti v iskanju zaposlitve in nestabilnosti zaposlitve de-
lavskega razreda, to ni veljalo v analizirani delavski skupnosti, kjer so bili
glavni razlogi osebnostne narave. V to mesto so ljudje prišli iz različnih ve-
trov, z različnimi standardi in vzorci socialnega obnašanja, ki so tako trčili
ob t. i. »civilizirano« obnašanje že ustaljene skupnosti.
»Drugačno« obnašanje gre tako pripisati nesposobnosti ali odporu do-
ločenih družin proti standardom obnašanja, ki jih je vzpostavila skupnost
najstarejših prebivalcev. Mlada generacija je te družbene meje staršev ohra-
nila in jih naredila celo rigidnejše. Tako imamo na eni strani ponos mladih
iz prvih, »ustaljenih« družin in njihov prezir do priseljencev, kar ustreza
na drugi strani grobostim in »neprimernemu« obnašanju mladih »z nižjim
statusom«. Slednje so že od otroških let provocirali z zavračanjem in s pre-
zirom, zato so se temu uprli tako, da so nadlegovali tiste, ki so jih zavračali
in prezirali, zaradi česar so se slednji počutili le še bolj ogrožene (Elias in
Scotson 1994, 117–145). Čeprav v našem primeru ni govora o drugi gene-
raciji priseljencev, pri čemer bi sicer to razlago danes zlahka aplicirali tudi
nanje, lahko tudi pri »odklonu« v obnašanju manjšine priseljencev iz juž-
nih republik nekdanje Jugoslavije razmislimo o tem, koliko je bilo njiho-
vo »drugačno« obnašanje pogojeno z uporom in identificiranjem s stigmo
199
