Page 203 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 203
Simbolne meje v istrski družbi
vivenza), ki je v Istri tako proklamirano,⁴ se v resnici nanaša na sobivanje
z Italijani kot avtohtono skupnostjo, medtem ko so iz njega izključene re-
lativno novejše manjšine, kot so Srbi, Bosanci, Albanci, Kitajci. Pripadniki
teh manjšin in tudi hrvaški priseljenci izza Učke (kar bi v slovenskem delu
Istre danes vzporejali s priseljenci iznad Črnega Kala) se dojemajo kot »dru-
gi«, od katerih se pričakuje, da sprejmejo istrsko identiteto, lokalni govor
in istrski način življenja ter mentaliteto. Istrska multikulturnost je tako
danes prisotna le na deklarativni ravni, v odnosu do avtohtonih, domačih
Italijanov, vendar se v odnosu od novih priseljencev kaže kot potreba po
asimilaciji, kar pa je vendarle v nasprotju z idejo multikulturnosti (Orlić
2008).
Z orientalizmom prežeto vztrajajočo percepcijo vdora »ruralnega« z aso-
ciacijo »nekulture«, »nazadnjaštva« in »balkanskega« v »urbano« z etiketo
»kulturnega« in »evropskega« Alenka Bartulović (2013, 277–308) opaža v
sodobnem kontekstu povojnega Sarajeva, pri čemer navaja tudi raziskave
drugih avtorjev o podobnih percepcijah skozi celotno jugoslovansko zgo-
dovino. Po vojni naj bi v percepciji Sarajevčanov prišlo do umora »urbanega
značaja« mesta z »invazijo nacionalistično orientiranih kmetov«. Sicer pri
konceptu »ruralizacije mest« ne gre le za jugoslovansko specifiko, temveč je
konflikt med »urbanim« in »ruralnim« globoko zakoreninjen tudi drugod,
še zlasti v Sredozemlju. Kategorija »urbanega podeželana« je prevladovala
pri razlaganju jugoslovanske zgodovine po letu 1944, ko so pospešeni pro-
cesi industrializacije privabljali v mesta množice iz podeželskega okolja, ki
naj bi po preselitvi ostajale v nehvaležni liminalni poziciji. Težava percep-
cije »urbanega podeželana« leži tudi v pripisani homogenosti, ki je vsiljena
priseljenemu prebivalstvu, in v zanemarjanju zgodovinskega konteksta. Z
gradnjo socializma je bila povezana pospešena urbanizacija in konstrukcija
industrijske družbe, pri čemer je prišlo do namenske stimulacijske selitve
ljudi s podeželja v mesta v okviru socialističnih teženj po oddaljevanju od
stigmatizirane nazadnjaške »kmečke družbe«. Beograda, npr., naj »ruralni
prišleki« ne bi nikoli izkusili za svoj pravi dom, temveč naj bi za njih ostal
prostor neudobja, ki naj bi ga skozi prakse domnevne podeželske prepro-
stosti skušali udomačiti. Ta liminalnost, »dvojnost življenja« priseljencev
naj bi zavirala urbanizacijo in »napredno misel« tudi zaradi pomanjkanja
izobrazbe in odsotnosti motivacij za kulturno življenje (Blok in Driessen
⁴ Raziskava je bila sicer izvedena v hrvaškem delu Istre, jo je pa mogoče prenesti tudi na
slovensko stran, kjer sem pogosto poslušala govore Istranov o »hibridnosti«, kot je bilo
pokazano v prvem delu knjige.
201
vivenza), ki je v Istri tako proklamirano,⁴ se v resnici nanaša na sobivanje
z Italijani kot avtohtono skupnostjo, medtem ko so iz njega izključene re-
lativno novejše manjšine, kot so Srbi, Bosanci, Albanci, Kitajci. Pripadniki
teh manjšin in tudi hrvaški priseljenci izza Učke (kar bi v slovenskem delu
Istre danes vzporejali s priseljenci iznad Črnega Kala) se dojemajo kot »dru-
gi«, od katerih se pričakuje, da sprejmejo istrsko identiteto, lokalni govor
in istrski način življenja ter mentaliteto. Istrska multikulturnost je tako
danes prisotna le na deklarativni ravni, v odnosu do avtohtonih, domačih
Italijanov, vendar se v odnosu od novih priseljencev kaže kot potreba po
asimilaciji, kar pa je vendarle v nasprotju z idejo multikulturnosti (Orlić
2008).
Z orientalizmom prežeto vztrajajočo percepcijo vdora »ruralnega« z aso-
ciacijo »nekulture«, »nazadnjaštva« in »balkanskega« v »urbano« z etiketo
»kulturnega« in »evropskega« Alenka Bartulović (2013, 277–308) opaža v
sodobnem kontekstu povojnega Sarajeva, pri čemer navaja tudi raziskave
drugih avtorjev o podobnih percepcijah skozi celotno jugoslovansko zgo-
dovino. Po vojni naj bi v percepciji Sarajevčanov prišlo do umora »urbanega
značaja« mesta z »invazijo nacionalistično orientiranih kmetov«. Sicer pri
konceptu »ruralizacije mest« ne gre le za jugoslovansko specifiko, temveč je
konflikt med »urbanim« in »ruralnim« globoko zakoreninjen tudi drugod,
še zlasti v Sredozemlju. Kategorija »urbanega podeželana« je prevladovala
pri razlaganju jugoslovanske zgodovine po letu 1944, ko so pospešeni pro-
cesi industrializacije privabljali v mesta množice iz podeželskega okolja, ki
naj bi po preselitvi ostajale v nehvaležni liminalni poziciji. Težava percep-
cije »urbanega podeželana« leži tudi v pripisani homogenosti, ki je vsiljena
priseljenemu prebivalstvu, in v zanemarjanju zgodovinskega konteksta. Z
gradnjo socializma je bila povezana pospešena urbanizacija in konstrukcija
industrijske družbe, pri čemer je prišlo do namenske stimulacijske selitve
ljudi s podeželja v mesta v okviru socialističnih teženj po oddaljevanju od
stigmatizirane nazadnjaške »kmečke družbe«. Beograda, npr., naj »ruralni
prišleki« ne bi nikoli izkusili za svoj pravi dom, temveč naj bi za njih ostal
prostor neudobja, ki naj bi ga skozi prakse domnevne podeželske prepro-
stosti skušali udomačiti. Ta liminalnost, »dvojnost življenja« priseljencev
naj bi zavirala urbanizacijo in »napredno misel« tudi zaradi pomanjkanja
izobrazbe in odsotnosti motivacij za kulturno življenje (Blok in Driessen
⁴ Raziskava je bila sicer izvedena v hrvaškem delu Istre, jo je pa mogoče prenesti tudi na
slovensko stran, kjer sem pogosto poslušala govore Istranov o »hibridnosti«, kot je bilo
pokazano v prvem delu knjige.
201
